Evgen Car / Foto: Tone Stojko
Igralec Evgen Car, ki je v svoji več kot 40 let dolgi karieri odigral krepko čez 100 vlog, je v času epidemije izdal avtobiografsko delo Moja zgodba, ki je nedavno izšla še v obliki zvočne knjige. V pogovoru je spregovoril o svojem igranju, pisanju in knjigi, ki jo je napisal, ker se zaveda, da sta gledališče in gledališka umetnost minljiva.
Evgen Car / Foto: Tone Stojko
Evgen Car se je rodil leta 1944 v dvojezičnem Dobrovniku med Mursko Soboto in Lendavo. Dramsko igro in umetniško besedo je študiral na AGRFT. Takoj po študiju leta 1968 je začel nastopati v Drami SNG Maribor, po 12 letih in odigranih 50 vlogah se je leta 1980 preselil v Ljubljano in postal član ansambla MGL, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2007. Odigral je več kot 130 vlog.
Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1995 Dnevnikovo nagrado kot najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95, leta 2008 pa še nagrado vesna za najboljšo moško vlogo v filmu Vučko. Leta 2014 ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije nagradilo z odličjem Marije Vere za življenjsko delo. Slovenskemu občinstvu se je približal tudi z monodramo Poredušov Janoš in z za Grumovo nagrado nominirano dramo Štorklje umirajo. Konec leta 2019 je pri Pomurski akademsko znanstveni uniji izdal avtobiografsko knjigo Moja zgodba, ki je nedavno pri ZKP RTV Slovenija izšla še kot zvočnica.
V prvi vrsti ste bili igralec, podpisali pa ste se tudi pod nekaj literarnih del, nenazadnje tudi pod knjigo Moja zgodba, ki je izdaj izšla še kot zvočna knjiga, v kateri sami interpretirate svoje besedilo. Kot bi zaobjeli obe vrsti vašega ustvarjanja: igranje in pisanje...
To avtobiografsko besedilo sem napisal, ker se zavedam, da sta gledališče in gledališka umetnost minljiva. Prav zato sem hotel spisati nekaj, kar bo ostalo, zlasti za moje otroke in vnuke. Iz svojega otroštva se spomnim zgodb obeh svojih dedov, ki sta mi jih pripovedovala, ko sem jima sedel v naročju oziroma na kolenih. Občasno sem se pritožil, da sem določene pripovedi že slišal, pa mi je ded odvrnil: "Ni važno, bolje je, da slišiš dvakrat kot nikoli."
Mislim, da sem želel nekaj podobnega predati tudi jaz svojima otrokoma in vnukom, le da so zdaj drugačni časi in da moje vnukinje v času pametnih telefonov in podobnih igrač nimajo potrpljenja na ta način poslušati zgodb. Nisem pa v začetku niti v sanjah pričakoval, da se bo to pisanje spremenilo v knjigo, ki bo pozneje tudi prevedena v madžarščino in predelana v zvočnico.
V navdih za pisanje knjige, v kateri sem podal tudi nekaj zgodovine o svoji družini in kraju, od koder izhajam, kar sem tudi precej raziskal, pa mi je bil tudi stavek prekmurskega intelektualca 19. stoletja Jožefa Košiča, Prešernovega sodobnika, ki je nekoč zapisal: "Zemi rovatek v roke in pijši. Ka je napijsano, bar ostane..."
Avtobiografija nosi podnaslov Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi. To je menda stavek, ki vam ga je na akademiji izrekel profesor Pino Mlakar, ko ste bili v dvomih o svoji igralski poklicanosti in ste se želeli prepisati na agronomijo...
Kot tipičnemu Prekmurcu, ki ima rad vse ljudi, mi je rekel: "V gledališčih se vsak igralec bori za svoj prostor... Ne bom vam rekel, da opustite svojo tankočutnost, svojo veliko ljubezen do kolegov kakor tudi ne senzibilnost, ker brez tega ni uspešnega umetniškega poklica, ampak morate imeti radi tudi sebe, tudi malce narcisoidnosti ne škodi, če me razumete. Če se boste premislili in ostali v šoli, pa morate postati veliko bolj samozavestni, močnejši, in morate vsaj trikrat bolj zaupati vase... To sem vam povedal kot vaš pedagog in tudi zaradi svojih izkušenj iz mladosti. Tudi jaz sem študiral daleč od doma, izven svojega jezikovnega območja in sem imel podobne dileme pri svojem študiju, kot jih imate sedaj vi."
Kot igralec ste delali in živeli v mestih, Ljubljani in Mariboru, pa vendar vas je globoko zaznamoval vaš rojstni kraj Dobrovnik. Menda vas je celo profesor Mlakar klical kar študent oziroma gospod Dobrovnik?
Pravzaprav me je klical gospod Dubrovnik. Tako me je nagovoril, ko sem prvič zamudil na prvo uro baleta in sem v baletno predavalnico vstopil z besedami: "Oprostite, avtobus je imel zamudo. Prišel sem iz Dobrovnika." Rekel mi je: "No, gospod Dubrovnik, kar k drogu pojdite!" In odtlej me je občasno klical Dubrovnik.
Navezanost na podeželje ste ubesedili v dramskih besedilih Poredušov Janoš in Štrki umirajo. Štorklje umirajo naj bi bila asociacija na izumirajoče kmetije v Prekmurju...
Protagonist drame je Martin, ki pošlje svojega sina študirat v mesto, ki pa se ne vrne več na kmetijo. Obenem tudi nima otrok. Naslov Štrki, kar je sinonim za štorklje, sem izbral, ker so simbol Prekmurja in ker v prenesenem pomenu nosijo otroke, ki jih v drami ni. Štorklja je edina žival, ki skrbi tudi za ostarele člane svoje družine. Neštetokrat sem opazoval, ko so se štorklje odpravljale na svojo 15.000 kilometrov dolgo pot pred zimo. Krenile so šele takrat, ko so bile za pot pripravljene tudi najstarejše in najbolj bolne med njimi.
Sam sem živel v družini, v kateri so bivale štiri generacije, zato vem, kaj je nam domačim in vsem Prekmurcem pomenila zemlja. In prav to sem želel osvetliti v Štrkih.
V avtobiografiji ste med drugim zapisali, da ste Prekmurci trdoživi, optimistični, mehki, ponosni, ustrežljivi, tudi trmasti. Prav slednjo lastnost vam je nekoč pripisal Zvone Šedlbauer, ko je zapisal: "Njegovo prepričanje o nekaterih idejah o psihološki strukturi lika je bilo ponavadi tako silovito, že kar demonično, da sem upravičeno smel razmišljati o nekakšni simpatični prekmurski trmi."
Še danes sem ponosen na svojo trmo, ki mi je velikokrat tudi škodovala. Je pa dejstvo, da sem vedno zelo naštudiral svoje vloge...
...Menda ste jih doma vadili s pomočjo magnetofona...
Magnetofon sem si kupil kar kmalu, mislim, da celo za svojo prvo plačo. Sem delni dislektik, zato mi ni bilo enostavno se nečesa naučiti na pamet. Zato sem si besedila soigralcev posnel, vmes pa pustil prostor za svoj tekst, kar sem potem lahko vadil. Spomnim se, da me je sinček večkrat popravljal med svojo igro z avtomobilčki, najbolj pa so doma trpeli, ko sem vadil violino za predstavo Klavnica, v kateri sem igral violinista Paganinija.
Tone Partljič je v spremni besedi h knjigi spomnil še na eno vašo lastnost: skromnost pred umetnostjo in sočlovekom.
Saj kaj pa nam preostane drugega, kot da smo skromni? Svet je prevelik in človek premajhen, kot zrno peska. A klub temu se je treba zavedati, da je življenje eno in edino. Zavedam se minljivosti, ki pa me navdaja s hvaležnostjo, da živim. Zavedam se tudi, da so v življenju najpomembnejši medsebojni odnosi in da je biti sam veliko težje kot biti z nekom.
Bi pa ne bil zadovoljen, če bi živel v prazno - brez vsake koristi zase in za druge, in če bi ne imel zgodb iz preteklosti, ki so prepletene s predzgodbami, ki sem jih slišal od dedov.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/evgen-car-svojo-zgodbo-sem-napisal-ker-se-zavedam-kako-minljivo-je-gledalisce