Foto: Jaka Varmuž
William Shakespeare: MACBETH. Lutkovno gledališče Ljubljana, 9. 3. 2023.
Foto: Jaka Varmuž
Utrjena prepoznavnost (vsaj osnovnih obrisov) zgodbe Shakespearove škotske tragedije dopušča, da ta kot predloga postane poligon igrivo raziskovalnega pristopa in od pomenske neposrednosti razvezanega izraza predmetnega gledališča. Ne nazadnje, referenčni gledalski okvir tokratni uprizoritvi v našem gledališkem prostoru utirata tudi Spiazzijev Ostržek mariborskega lutkovnega gledališča, katerega postajanje je ob dinamični ročni in glasovni animaciji Mihe Bezeljaka vznikalo iz kosov lesa in mizarskega orodja, pa Macbeth Muet kanadske skupine La Fille du Laitier ob odprtju lanskega festivala Lutke, burleskni, bliskoviti krvavi pohod, animiran in koreografiran s pomočjo vsakdanjih predmetov in umetne krvi.
V ljubljanskem Macbethu (15+) italijanski režiser Matteo Spiazzi, snovalec uprizoritvenega koncepta in avtor likovne podobe, sooblikovalec luči (z Urošem Isteničem) in ob dramaturgu Benjaminu Zajcu soavtor adaptacije, poseže po starih kovinskih predmetih, zaprašenih, nekoliko zarjavelih, a še vedno obstojnih artefaktih, ki v konkretni rabi postanejo predmet animacije,v režijski interpretativni viziji pa simbolni relikti tega, kar Spiazzi v uprizoritvi izlušči kot osrednjo idejo in perspektivo na Macbetha: širši pogled na cikličnost zgodovine z absolutno tiranijo moči in večnimi boji za oblast, pri čemer se spreminjajo le njeni nosilci in pozabljajo njihova imena. To perspektivo poleg izbora materiala predmetov v največji meri določa scenska postavitev v Tunelu, na dvignjenem, z lesom uokvirjenem podestu ali zaboju nagrmadena pokrajina s kupi prhke zemlje, morda šote ali žagovine, nekakšno grobišče, iz katerega trojica animatorjev odkopava predmete - lutke, s tem pa drobce zgodb, duhove preteklosti, ostanke zloveščih zgodovinskih morij, preden jih ob izteku dotične zgodbe ponovno pokoplje, jih tako rekoč sesiplje v prah, da se na razriti grudi civilizacije ugreznejo v nižje plasti mehke prsti, vse do naslednjič.
Tako kot čas najeda kovinske predmete, uprizoritev v iskanju univerzalnega in večnega razkroji vse detajle, motivne drobce, specifičnosti, celoten kontekst, da ne ostane skoraj nič.
Na tem bazičnem ogrodju konceptualne zasnove se odvije redkobesedna pripoved Macbethovega hladnokrvnega vzpona in propada, v kateri posamični predmeti nastopajo kot fiksni označevalci, reprezentanti dramskih oseb, torej lutke v klasičnem smislu. Vojaški čeladi, ki predstavljata Macbetha in Banqua, na glavo obrnjena kadilnica z verižicami in kraguljčki v vlogi kralja Duncana, okrogli urarski trup z bleščečim okrasjem za glavo Lady Macbeth, škarje in klešče kot vešče in drugi prenašalci sporočil po kraljestvu, manjši deli orodij in zajemalke ali drugi kuhinjski pripomočki v pozicijah dvorjanov, vojščakov in služinčadi so eklatantni objektni predstavniki likov, katerih izbor utemeljujejo predvsem animacijska, oblikovna in namenska funkcionalnost z izrazito enostavnimi ter enoznačnimi pomenskimi konotacijami v vsebinskem asociativnem polju. Tu ni prostora za odpiranje domišljije, v ospredju je zgolj prikaz dogajanja s predmetnimi liki, ki tudi animatorjem (Miha Arh, Asja Kahrimanović Babnik, Filip Šebšajevič) ne dopušča večje izrazne igrivosti.
Macbeth kovinskih predmetov je v tem smislu jasen in prepoznaven, a tudi presenetljivo linearen, dramsko narativen, celo dobeseden, z demonstracijo vseh glavnih situacij in preobratov, pri katerem režija le redko poseže po morebitnem metauprizoritvenem, nedramskem postopku ali komentarju oziroma po celostni uprizoritveni gradnji kompleksnejše razvejane pripovedi. Posledično gre za bolj ali manj osnovni skelet objektivnega razvoja dogodkov, saj predmeti v takšni rabi ne zmorejo nositi vseh plasti Shakespearove drame. Brez prezentnosti vešč, vprašanj usode, zla in mehanizmov moči, ustroja notranjega sveta zakoncev Macbeth v diktaturi oblasti, torej vsega nevidnega, subjektivnega, tistega, kar se pne čez meje razumnega in kar poji globino ter čar Shakespearovega temačnega spusta, uprizoritvi ostaja močno skrčena zgodba o prevzemu in padcu s prestola oblasti, zgoščena do točke generičnega modela, okostja brez mesa in brez človeškega. Tako kot čas najeda kovinske predmete, uprizoritev v iskanju univerzalnega in večnega razkroji vse detajle, motivne drobce, specifičnosti, celoten kontekst, da ne ostane skoraj nič. Le najmanjši skupni imenovalec, arhetipski protokol, kar je poudarjeno tudi z nekaj glasbenimi vstavki valčka, skop izvleček zgodbe, kakršnih je zgodovina naplavila in pokopala že nešteto. In na podobni monokromatski ravnini se odvijajo tudi ritem, vizualna dinamika ter splošno vzdušje izvedbe, nekako brez strasti v ponavljanju že znanega. Spiazzijev Macbeth tako ne izrisuje zares niti svojega dramskega vira niti v lastni, v izhodišču inovativno zastavljeni podobi ne uspe najti prave formule pri vpeljavi postopkov predmetnega za sodobno intrigantno misel in občutje o temi, večji od posameznega časa.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/neizkopani-macbeth-r