Foto: Ivian Kan Mujezinović
Elfriede Jelinek: LJUBIMKI. Slovensko mladinsko gledališče, premiera 11. 2. 2023, ogled predstave 20. 2. 2023.
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Avstrijska pisateljica Elfriede Jelinek, ki je leta 1975 izdala roman Ljubimki, je bila znana po svojem neposrednem, strogo organiziranem slogu pisanja, po provokativnih temah, ki so se dotikale predvsem vprašanja socialnega in družbenega statusa ženske v tistem času, hkrati pa se njena dekonstrukcija jezika kaže kot simptom nemško govorečega prostora, zaznamovanega s povojno krivdo, kjer se je zdelo nemogoče govoriti v istem jeziku, kot ga je uporabljala nacistična propaganda. Zato je njen jezik marsikdaj očiščen pridevnikov, jasen, neposreden in citaten, romaneskna pripoved pa premočrtna.
Jelinek v Ljubimkah ustvarja dvodimenzionalne, tipizirane ženske like, njihova psihologija je ne zanima, njihove socialne okoliščine in odločitve pa so sestavljene iz citatnosti vsakdanjega življenja. Ta izvira iz patriarhalne logike vsakdanjih medsebojnih odnosov in iz reklamnega materiala, ki ženskam prodaja čistila, belo tehniko, obleke in kozmetiko. V Ljubimkah glavno vlogo zavzameta Paula (v predstavi Anja Novak), ženska s podeželja, ki se želi izučiti za šiviljo in se nato poročiti z Erichom (Stane Tomazin). Vzporedno z njeno zgodbo beremo še zgodbo Brigitte (Lara Vouk), meščanke, ki se želi poročiti s podjetnikom Heinzem (Primož Bezjak). Do njunih želja pisateljica nastopa z distanco, ki jo ustvarjajo repeticija, komičnost in besedne igre.
Prenos te distance, ki ni napisan že v besedilu samem, se v režiji Nine Ramšak Marković kaže v načinu igre oziroma pripovednem formatu. Vsi nastopajoči imajo poleg lastnih glavnih ali stranskih vlog še pripovedovalsko vlogo, ki kot vezno tkivo sledi romaneskni pripovedi. Igralke in igralci pripovedovanje prekinjajo s prizori, vendar je kaj hitro jasno, kdaj pripoved sledi napisanim besedam Jelinek in kdaj gre za dramatizacijo oziroma adaptacijo (Milan Ramšak Marković) Čeprav dramski liki ostajajo karikature, dramski prizori delujejo mimetično realistično, takšna pa je tudi scenografija (Igor Vasiljev). Proti koncu predstave dramski realistični prizori začenjajo prevladovati, zato se pripovedna distanca vse bolj zabrisuje. Najbolj prepričljivo in zavestno jo še vedno ohranja Boris Kos, prav tako se Lara Vouk uspešno giblje med vživljanjem in zunanjim pogledom. Nasprotno pa se Anja Novak ekscesivno potopi v vlogo žrtve in se tako skorajda zlije s Paulino vlogo. Družbeni spol kot stilizirana repeticija delovanja postaja vse bolj mimetičen in z distanco ne razkriva več spola kot pojavnosti, temveč v njihovo »resničnost« začenjamo vse bolj verjeti.
Prenos te distance, ki ni napisan že v besedilu samem, se v režiji Nine Ramšak Marković kaže v načinu igre oziroma pripovednem formatu. Vsi nastopajoči imajo poleg lastnih glavnih ali stranskih vlog še pripovedovalsko vlogo, ki kot vezno tkivo sledi romaneskni pripovedi.
Če se na tej ravni distanca ukinja in resnost ter »resničnost« prikazanega vse bolj pronica na površje, se podobno dogaja s preigravanjem meje v prizorih posilstev in zlorab. Na odru namreč vidimo skorajda osem prizorov spolnega nasilja, kar prav s svojo ponovitvijo ustvarja odpor do videnega. A ta odpor nas kaj hitro prisili, da do takšnih prizorov pristopamo ravnodušno in si kot občinstvo postopoma debelimo kožo. Ker se nasilni prizori vse bolj vrstijo in ker distanca vse bolj vodeni, se zdi, kot da predstava ne ponuja več nobene kritike ali politične alternative, temveč ohranja podtekst pristajanja, da je vse, kar vidimo, dejstvo vsakdanjika, resničnega in nespremenljivega.
Predstava Ljubimki prav zaradi načina uprizarjanja in besedila, ki v osnovi ostaja fabulativno nespremenjeno, le prizori so prilagojeni gledališkemu jeziku, zahteva obrat k občinstvu. Kakšno občinstvo namreč nagovarja predstava, ki temelji na skoraj petdeset let starem besedilu in ki eksplicitno problematizira patriarhalno kapitalistično družbo? Brigitte in Paula sta ženski, o katerih beremo v črni kroniki, kadar smo znova priča femicidu nekje na slovenskem podeželju ali v majhnih, perifernih krajih. Predstava v občinstvu sproža predvsem val zgražanja nad neemancipiranostjo nekaterih žensk, iz dvorane pa odidemo sprijaznjeni z dejstvom, da je svet nasilen in patriarhalen in da ga je nemogoče ali res težko spremeniti.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/nezmoznost-ljubimkinih-alternativ-r