Foto: Jaka Varmuž
Janez Trdina in avtorska ekipa: GORJANCI. Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj, SSG Trst, premiera v Cankarjevem domu 18. 2. 2023.
Foto: Jaka Varmuž
Enkrat … so se med ljudmi neke skupnosti smukale bajke, ki so jih vsi poznali in si jih radi pripovedovali. Enkrat … se čarobna bitja niso skrivala le v bajkah, temveč bivala tudi v prozaični resničnosti. Enkrat … so te bajke ponovno oživele in njih prebivalci vstali pred nami v novih postavah in krepkih glasov v čarnem risu gledališkega odra.
V času, ko se zima poslavlja in pust s svojimi barvitimi maskami pomladi pot pripravlja, so ljubljansko premiero dočakali Gorjanci, predstava po motivih Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih. Avtorska ekipa je do folklornega materiala pristopila sproščeno in z očitno namero odpreti vrata v svetove, kjer se je svetno povezovalo s čarobnim, zemsko z onstranskim in ki so jih naši predniki redno obiskovali na svojih pripovedovalskih poteh. Ustvarjalke so se zavedale, da je predstava primarno namenjena mladini, stari nekako deset let in več, in temu primerno (mestoma celo skrajno kot v zgodbi o povodnem možu) bajke aktualizirale; najstniki se namreč od bogastev pravljičnega sveta že oddaljijo, simbolno govorico pa velikokrat zavračajo s trmo trdovratnega realizma ter z vztrajnim seganjem po logiki stvarnosti.
In vendar so Gorjanci polni simbolike, ki deluje, pa četudi na nezavedni ravni. Bajke nosijo več plasti sporočil pod plaščem zunanje zgodbe; okrogli oder Štihove dvorane se odlično ujema z občutji večne cikličnosti sveta, igralke pa so oblečene in naličene v barve rojstva, iniciacije in smrti – v belo, rdečo in črno (scenografija in kostumografija Vasilija Fišer, oblikovanje maske Tinka Pobalinka); razvidno je tudi prefinjeno prehajanje med svetlobo in sencami – vednostjo in nevednostjo (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž). Uprizoritvi v polnosti uspe, da simbolno ni preobteženo, temveč s preprosto lahkotnostjo vpleteno v dejansko. V režiji Maruše Kink igralke tako človeške kot bajeslovne like oblikujejo z dobršno merico humorja in tople naklonjenosti do neobičajnosti njihovih doživetij oz. pojavnosti. Tako Lenčka, Janez in Metka kot povodni mož, trije velikani in vila se nam predstavijo kot bitja iz mesa in kosti. Nepopolni smrtniki so povabljeni na srečanje s skrivnostnimi bitji – ta pa imajo poleg svojih izrednih moči tudi čisto človeške lastnosti in slabosti, ki so obelodanjene na smešen način – pa ne zato, da bi smrtni bajeslovne ponižali, temveč da bi jih v empatiji srcem gledalstva približali.
Uprizoritvi v polnosti uspe, da simbolno ni preobteženo, temveč s preprosto lahkotnostjo vpleteno v dejansko. V režiji Maruše Kink igralke tako človeške kot bajeslovne like oblikujejo z dobršno merico humorja in tople naklonjenosti do neobičajnosti njihovih doživetij oz. pojavnosti.
Nastopi vseh treh igralk so srčni, polni zanosnega poguma, prisotnosti in pokončnosti. Močna ženska energija, ki se pretaka med Natašo Keser, Uršo Kavčič in Zvezdano Novaković, pričuje o užitku v soigri in neobrzdani radosti do ustvarjalnosti. Svobodnih grl in vitalnega telesa se gibajo po grebenih in vrhovih likov, ki jih oživljajo. Njihovo zavezništvo deluje malodane mistično, obenem pa skrivnosti odprto delijo z občinstvom. Izžarevajo lepoto in moč, ki korenini v njihovi pristnosti. Znotraj predstave si podajajo pripovedovanje in igro vlog, občasno izstopijo iz obojega, pri vsem pa jih podpira dramaturški ključ pesmi »Enkrat …«, ki odpira vrata tako v prvo kot v vsako naslednjo bajko. Igro prežema glasba Zvezdane Novaković, tako v petju vseh treh nastopajočih kot v očarljivem igranju na harfo avtorice glasbe same. Glasba in pripoved se odražata tudi v gibanju; ritme živega telesa, njegova naraščanja in upadanja ter posebne poudarke je s koreografijo smelo določila Ana Pandur.
Prava mera dejanskih stvari (npr. volčji plašč, krona za Lenčko, jabolko) in razprtega prostora za domišljijske predstave (npr. reka, nakit, avto), ki jih v občinstvu s svojo igro vzbujajo nastopajoče, uspejo ustvariti vtis celovitosti. Čvrstost strukture in vsebine tako zmoti le malo stvari; ena so nepotrebni »popolni izstopi« iz vlog, narejena komunikacija z lučnimi in tonskimi tehniki, drugo pa občasno malce prenizko spuščen govor predvsem Urše Kavčič (lektor Simon Šerbinek). Kljub tem malenkostim pa igralke vešče preklapljajo nivoje resničnosti in pretkano zvabijo poslušalstvo v svet gorjanskih bajk. Čarno praprotno seme tako v radosti vzklije takoj, ko zasliši »Enkrat …« katerekoli izmed čarobnih čarovnic, čarovnih čarobnic Gorjancev.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/carna-moc-praprotnega-semena-r