Mojca Redjko / foto Ljubo Vukelič
Mojca Redjko, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor, o repertoarju prihajajoče sezone in o možnostih, ki jih za gledališče prinašajo prenovljeni prostori.
Mojca Redjko / foto Ljubo Vukelič
Kako ste bili zadovoljni z obiskom predstav v prejšnji sezoni? Ste bili s kakšno predstavo še posebej zadovoljni?
Obisk predstav je navdušujoč. Posebej priljubljena je bila v pretekli sezoni predstava Zelišča male čarovnice, ki je tudi najbolj »iskana« v jesenskem delu nove sezone. Seveda so aktualne tudi klasične uspešnice kot Čebelica Maja, Sneguljčica. Miška Metka Smetka je prav tako pogosto na programu.
Letos v svoj program uvrščate pet premier za različne starostne skupine. Ali so predstave med sabo kako povezane oziroma ali imajo skupno rdečo nit?
Rdeča nit sezone je srečanje starega z novim. Gre za simbolno povezavo selitve iz skromnih starih v razkošne nove prostore, hkrati kaže tudi na nekakšno repertoarno in konceptualno prenovo. Zato začenjamo z monumentalnim slovenskim epom, v resnici z lirsko-epsko pesnitvijo Krst pri Savici, ki jo čaka popolna lutkovna preobrazba za osnovnošolce, in nadaljujemo z raziskovanjem arhetipskih vprašanj živega/mrtvega v avtorskem projektu za odrasle Meso ali Razodetje. Decembra otrokom razkrivamo nastanek mesta skozi mariborske legende, vse temelječe na transformaciji prostora v predstavi Jakob in mesto. Marca sprašujemo ?Zakaj, tako kot večina triletnikov, in iščemo temeljne teme, ki otroke v zgodnjem otroštvu najbolj intrigirajo. No, sezono zaključujemo lahkotno z deževniško detektivko Deževnikarji, ki nima nikakršnih zgodovinskih ambicij, ne v osebnem in ne v družbenem smislu. Govori le o pogumu in odločnosti.
Kaj vam pri ustvarjanju repertoarja sicer velja za kriterij? Je to misel na otroka, aktualnost predstav, želja po čim boljšem obisku?
Vse je treba uravnotežiti. Predstave potrebujejo publiko, proračun je omejen, aktualnost je nujna, predvsem pa je nujna kvaliteta uprizoritev, ki narekuje kriterije lutkovni ustvarjalnosti zunaj institucij. Dejstvo je, da so naši najljubši obiskovalci otroci in ustvarjamo predvsem z mislijo nanje. Zato moramo biti zanje privlačni, hkrati pa ustrezno vzgojni. To je vloga gledališča, ki se ji to, posebno pri mladi publiki, ne sme odreči.
Jernej Lorenci pripravlja avtorski projekt Meso ali Razodetje, ki naj bi bil namenjen starejšim od petnajst let. Uvrstitev take predstave je vsekakor pohvalna, saj se zdi, da obstaja stereotip, da so predstave namenjene samo otrokom. Na kakšen način boste ta stereotip skušali premagati in pritegniti starejšo publiko?
Premagale ga bodo lutke, ne mi. Vsak odrski nagovor je namenjen precej natančno opredeljeni publiki. Ljudje v resnici hlepimo po iskrenih nagovorih naše osebne izkušnje, dvomov, strahov ... To potrebujemo. Zakaj bi se temu odrekli? Otroci želijo svoje zgodbe, mladostniki svoje, odrasli drugačne. Odrasli Mariborčani do sedaj pač niso imeli dovolj možnosti za odrasle lutkovne nagovore (čeprav jih je Poletni lutkovni pristan vsako leto prinesel kar nekaj), zato je morda v našem prostoru toliko bolj zabetoniran stereotip o lutkah za otroke. Ampak – kaj nismo vsi vedno otroci? Če to pozabimo, je pa res škoda.
Kakšne izkušnje imate z gledališko kritiko vaših predstav in z mnenjem stroke? Kakšen pa je odziv staršev mladih gledalcev?
Sama sem do sedaj doživela kritike treh predstav. Vse naklonjene. Starši kažejo svoje mnenje skozi preprosto dejstvo – otroke vodijo na predstave ali pa popolnoma nedvoumno to zaupajo vrtcem in šolam. To je najlepše zaupanje.
Bi želeli kakšno predstavo iz prihajajoče sezone še posebej izpostaviti?
Pravzaprav ne. Vsaka je po svoje specifična: Krst pri Savici bo kar velik spektakel, ki bo hkrati razgrinjal vse tehnološke zmožnosti nove velike dvorane. Meso ali Razodetje kani biti precej nenavaden in vznemirljiv lutkovni nagovor naših strahov in predsodkov. Jakob in mesto je simpatična zgodba o zgodovini prostora, ki se bo likovno izražal skozi spremenljivost velikega prostora. Likovnost se tukaj izrazito širi na pomemben prispevek fleksibilne scenografije. ?Zakaj je drobna predstava o drobnih vprašanjih in o drobnih stiskah, ki bo uvajala veliko glasbe in fizičnega izraza. Deževnikarji so skrajno lutkovni projekt, temelječ na simpatičnih izraznih lutkah, ki bodo, upajmo, postale zaščitni znak sezone.
Kako ste sicer zadovoljni z obiskom predstav? Imate razmeroma stalno število obiska ali čutite kakšen pozitiven oziroma negativen trend? Koliko, menite, na obisk vpliva izbor predstav?
Obisk je dober. Vikend odprtih vrat v minoritih pa je dokazal nezmanjšan interes. Komaj čakamo, da se do konca preselimo in štartamo novo sezono. Napovedovali smo 20. oktober, a bomo najbrž zaradi nestrpnosti gledalcev malce pohiteli in začeli sezono že 9. oktobra, z našimi rednimi sobotami torej.
Kaj pa vaši novi prostori? Vam ti omogočajo tudi kakšne tehnične prednosti? Si lahko zaradi nove dvorane obetamo kakšna zanimiva gostovanja? Kaj vse novi prostori pomenijo za vas?
Novi prostori so krasni, pomenijo pa veliko novo skrb. Seveda bomo vse skrbi skušali obrniti v presežek in jih do konca napolniti z različnimi vsebinami. Velik je interes za delavnice, prijave že sprejemamo s polno paro. Tudi celoletne programe so ljudje lepo sprejeli. Možnosti gostovanj je veliko, dogovorjeni smo za stalno izmenjavo z LGL. Prej nekatere njihove predstave pač preprosto niso šle na naš mali oder, sedaj bo to drugače. Tu so tudi krasne možnosti za širitev festivala Poletni lutkovni pristan, ki smo jo predvideli že v sklopu projekta EPK 2012. Ja, veliko novega, in upajmo dobrega, se obeta.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ja-veliko-novega-in-upajmo-dobrega-se-obeta