Foto: Darja Štravs Tisu
SNG Opera in balet Ljubljana, Gioachino Rossini ITALIJANKA V ALŽIRU, režija Emanuele Gamba, premiera 9. februar 2023.
Foto: Darja Štravs Tisu
Italijanka v Alžiru je bila premierno uprizorjena leta 1813 v beneškem gledališču Teatro San Benedetto. Gioachino Rossini, ki je tedaj štel zgolj enaindvajset let, je z njo dosegel preboj med priznane operne skladatelje. Istega leta je premiero doživela tudi njegova resna opera Tancredi, ki ga je skupaj z Italijanko izstrelila med zvezde.
Gioachino Rossini (1792–1868) je bil rojen v glasbeno družino v Pesaru, italijanskem mestu ob Jadranskem morju. Njegov oče je bil trobentač, mati pa pevka, zato se je z glasbo srečeval že od malih nog in pri dvanajstih letih začel skladati svoja prva dela. Po zaključenem glasbenem izobraževanju v Bologni je kmalu postal vodilni italijanski operni skladatelj. Prva Rossinijeva opera je bila uprizorjena v Benetkah leta 1810 pri skladateljevih osemnajstih letih. Iz njegovih zgodnejših let izvirajo predvsem komične opere in farse, ki jih je pisal za gledališča v Milanu, Rimu, Bologni in Benetkah. Mednarodno slavo pa je doživel leta 1813 pri zgolj enaindvajsetih letih – takrat sta bili v Benetkah premierno izvedeni opera seria Tancredi in komična opera Italijanka v Alžiru (L'italiana in Algeri). Po velikem uspehu se je Rossini preselil v Neapelj, kjer je začel z ustvarjanjem resnih oper. Tam sta na primer nastali Otello (1816) in Gospa z jezera (La donna del lago, 1819), iz neapeljskega obdobja pa izvirajo tudi danes najbolj znane skladateljeve komične opere, kot sta Seviljski brivec (Il barbiere di Siviglia, 1816) in Pepelka (La cenerentola, 1817). Leta 1824 se je skladatelj odselil v Pariz, kjer je ustvaril nekaj del po modelu francoske vélike opere. Prav z Rossinijevimi deli se je v 19. stoletju začel oblikovati železni operni repertoar, ki so se mu pozneje pridružila še dela Bellinija, Donizettija in Verdija. Nekatere točke Rossinijevih oper, kot sta na primer uvertura in basovska arija »Largo al factotum« iz Seviljskega brivca pa tudi uvertura iz poznejše opere Viljem Tell (Guillaume Tell, 1829), s katero je skladatelj pri zgolj sedemintridesetih letih pompozno zaključil svojo operno kariero, so v 20. stoletju postale stalnice celo v popularni kulturi.
V Rossinijevem času se je v operi uveljavila večstavčna struktura točk, ki je postala pravilo, še posebej pri operah v slogu belcanta. Statični in dinamični odseki, ki so bili do tedaj ločeni v recitative in arije, so se združili v večstavčne nastope solistov. Stalno glasbeno formo arij in drugih pevskih točk, t. i. solito formo, povezujemo prav z Rossinijem. Čeprav je v svojih delih ni uporabil prvi, je z njim postala nepogrešljiva. Tipične Rossinijeve solistične arije so tako zgrajene iz uvodnega recitativa (tempo d'attacco), sledijo pa mu trije stavki: lirični prvi stavek, navadno v počasnem tempu (z oznako cantabile), drugi stavek v zmernem tempu (tempo di mezzo) in hitrejši zaključni odsek(stretta), ki je namenjen koloraturam in vokalnemu artizmu pevskih solistov. Podobno so grajeni tudi skladateljevi veliki dueti in ansambli. Takšne točke skupaj z občasnimi zbori in redkejšimi enostavčnimi arijami predstavljajo osnovne gradnike večine Rossinijevih oper, čeprav jih skladatelj ni vselej uporabljal strogo shematsko in se je predvsem v poznejšem obdobju pogosto igral z njihovo obliko. Kljub odstopanjem je stalna forma solistom nudila širok kanvas za razkazovanje pevskih vrlin pa tudi možnost za stopnjevanje pričakovanja občinstva, kar je z dramatičnim učinkom kulminiralo ob zaključkih dolgih točk.
Poleg stalne forme gre v Rossinijevih operah prepoznati še nekaj značilnih glasbenih sredstev, ki so ključno pripomogla k tipičnosti skladateljeve glasbe. V svojih uverturah je Rossini rad sopostavljal ritmično poudarjene in pogosto sinkopirane orkestralne teme ter sentimentalne lirične melodije. Rossinijeve uverture so navadno grajene iz liričnega počasnega uvoda, ki mu sledi ritmična glavna melodija. Za uverture pa tudi finale skladateljevih oper je značilen t. i. rossinijevski crescendo, stopnjevano ponavljanje zaporedja taktov, ki vsakič nastopi z glasnejšo dinamiko in polnejšo orkestracijo. V skladateljevih operah tako izstopajo predvsem ritem, instrumentacija in stopnjevano ponavljanje motivov, medtem ko razvoj melodije in harmonija ostajata preprostejša. Rossinijeve opere danes gotovo spadajo med nepogrešljiva dela glasbenogledaliških odrov, obenem pa veljajo za velik dramaturški in stilistični izziv, kar je posledica glasbe, komponirane neodvisno od libretov, ki jo je skladatelj pogosto lepil iz posameznih že obstoječih glasbenih točk.
Za Italijanko v Alžiru je Rossini posegel po libretu Angela Anellija, ki je komični siže opere postavil v eksotično okolje. Zgodba spremlja ljubezenske in komične peripetije na dvorcu alžirskega bega Mustafàja, ki si, naveličan svoje žene Elvire, zaželi razširiti svoj harem in poveljniku svoje straže zaukaže, naj mu priskrbi strastno in lepo Italijanko. V Rossinijevi operi so številni prepoznali vzporednice z vsebino Mozartove opere Beg iz Seraja (Die Entführung aus dem Serail, 1782), podobnosti med deloma pa gre razumeti v kontekstu vsesplošne priljubljenosti turških tem in navdušenosti nad eksotičnimi kulturami v sočasni Evropi.
Tridelna uvertura opere, ki spada med Rossinijeva najbolj znana dela in je pogosto izvajana koncertno, se začenja s počasnim uvodom. Uvodnim taktom pizzicata godal sledi glasen vstop polno zasedenega orkestra. To sredstvo je v svoji znani »Simfoniji presenečenja« (Simfonija št. 94) uporabil tudi Joseph Haydn, po katerem se je Rossini zgledoval v zgodnjih skladateljskih letih. V ponovljenem osemtaktju se godalom pridruži solo oboa z okrašeno melodijo. Počasnemu uvodu sledi kontrastni allegro s poskočno prvo temo v pihalih. Druga tema zopet nastopi v partu solo oboe. Predstavitvi glavnih tem sledi stopnjevano ritmično ponavljanje krajših motivov in lestvičnih pasaž, uvertura pa se zaključi z reprizo prvega dela.
Zgodba Rossinijeve komične opere se začenja v palači, kjer Mustafà razkrije svoj načrt poveljniku straže Aliju. Alžirski beg se je naveličal svoje žene Elvire in drugih podložnih žena svojega harema ter od Alija zahteva, naj mu najde ognjevito Italijanko, obenem pa si zamisli, da se bo svoje žene Elvire znebil kar tako, da jo bo poročil s svojim italijanskim služabnikom Lindorom. Na oder nato stopi Lindoro s predstavitveno tenorsko arijo »Languir per una bella«, v kateri opeva ljubezen do svoje izbranke Isabelle. Elegična kavatina portretira razmišljujočega Lindora, ki se občinstvu razkrije kot večplasten lik – podobno kot Isabelli, ki nastopi pozneje, skladatelj Lindoru pripiše tako komične kot resne elemente. Lindorova arija, ki jo uvaja melodija v partu francoskega roga, z visoko tessituro, lestvičnimi pasažami in s številnimi okraski, za tenorista predstavlja pravi izziv. Mustafà Lindora obvesti, da mu je priskrbel ženo, Lindoro pa skuša zavrniti njegovo ponudbo v hitri cabaletti »Se inclinassi a prender moglie«. Medtem Ali s svojimi gusarji zavzame italijansko ladjo, ki je zaradi nevihte ob obali doživela brodolom. Med zajetimi potniki je tudi Isabella, ki se je na pot z ladjo odpravila, da bi našla ljubljenega Lindora. Z likom Isabelle je Rossini ustvaril vlogo za koloraturni mezzosopran, ki je v naslednjih desetletjih postala stalna operna vloga. Tudi Isabella se predstavi s širokopotezno koloraturno arijo »Cruda sorte! Amor tiranno«. Ko Ali spozna, da Isabella prihaja iz Italije, se razveseli, da bo lahko izpolnil begov ukaz. Isabello na potovanju spremlja Taddeo, ki je zagledan vanjo. Kljub ljubosumju nad Lindorom (duet »Ai capricci delle sorte«) se odloči, da bo bolje, če združita moči, saj se bosta le tako lahko rešila iz neugodnega položaja. Medtem v dvorcu Lindoro sprejme begovo ponudbo, da se vrne v Italijo in s seboj vzame Elviro. Ali v dvorec prinese novico, da je našel čudovito Italijanko in Mustafà izrazi svoje navdušenje v okrašeni buffo ariji »Già d'insolito ardore nel petto«, njegovo srečanje z Isabello pa napove zbor evnuhov (»Viva, viva il flagel delle donne«). Kmalu zatem se paru pridružijo še Taddeo, Lindoro, Elvira in njena zaupnica Zulma. Lindoro in Isabella sta ob ponovnem snidenju presenečena (»Confusi e stupidi«). Isabelli uspe Mustafàja prepričati, da Lindoro in Elvira ostaneta v Alžiru, dejanje pa kulminira v pravi odrski in glasbeni zmedi z značilnim rossinijevskim crescendom v ansamblu »Nella testa ho un campanello«.
Drugo dejanje se zopet začenja v begovem dvorcu. Lindoro in Isabella skujeta načrt za pobeg, Lindoro pa svojo srečo izrazi v zahtevni tenorski ariji »Oh, come il cor di giubilo«. Mustafà podeli Taddeu časten naziv kajmakama (»Viva il grande Kaimakan«), ki ga ta kljub negodovanju prestrašeno sprejme (»Ho un gran peso sulla testa«). Medtem Isabella Elviro pouči o tem, kako mora ravnati z moškimi, in med urejanjem za snidenje z Mustafàjem zapoje virtuozno arijo »Per lui che adoro«, ki jo uvaja solo flavte. Na Isabellino povabilo se paru pridruži še Elvira, kar razbesni Mustafàja (»Andate alla malora«). Alija, ki ves čas spremlja dogajanje, Mustafàjev bes zabava in v ariji »Le femmine d'Italia« hvali iznajdljivost italijanskih žensk. Eden od komičnih vrhuncev opere je gotovo podelitev norčavega naziva papatači (ime zajedalske peščene muhe), kot se Isabella odloči imenovati Mustafàja. Lindoro begu razloži, da je papatači v Italiji častni naziv (»Pappataci! Che mai sento«). Po slavnostnem obredu imenovanja begu v čast priredijo praznovanje, ki se ga udeležijo tudi italijanski sužnji. Tem Isabella izrazi upanje, da bodo kmalu na svobodi, Lindora pa bodri z arijo »Pensa alla patria«, ki je kljub apolitičnosti Rossinijeve glasbe pozneje, v času risorgimenta, postala ena izmed italijanskih združitvenih himen. Mustafà je nad svojim novim nazivom navdušen, Isabella pa ga opozori, da imenovanje od njega zahteva spoštovanje posebnih pravil – dovoljeno mu je piti, jesti in se povsem sprostiti, vse svoje obveznosti mora začasno dati na stran, najpomembneje pa je, da se v nobenem primeru ne pusti vznemirjati. Medtem ko beg izpolnjuje naloge papatačija, se Italijani vkrcajo na ladjo, s katero bodo pobegnili iz Alžira. Ko se Mustafà zave ukane, je že prepozno, njegova straža je opita in obnemogla. Mustafà se skesano opraviči ženi Elviri: »Sposa mia, non più italiane« (»Žena moja, nič več Italijank«), opera pa se zaključi z velikim finalom vseh nastopajočih.
Na premieri Italijanke v Alžiru je vlogo Isabelle pela slavna kontraaltistka Marietta Marconi, po govoricah Rossinijeva ljubimka, ki ji je skladatelj namenil kar nekaj koloraturnih opernih vlog. Pozneje jo je nadomestila Španka Maria Malibran, ki je prav tako zaslovela z vlogami v skladateljevih operah. V vlogi Lindora je kot prvi nastopil tenorist Serafino Gentili, kot Mustafà pa Filippo Galli, ki je z nastopi v Rossinijevih operah postal eden od najbolj priznanih basistov obdobja belcanta. Italijanko v Alžiru so pri nas nazadnje uprizorili v sezoni 2013/2014 v SNG Maribor, režiral jo je Italijan Pier Francesco Maestrini. V SNG Opera in balet Ljubljana je bila opera nazadnje uprizorjena v sezoni 1959/1960, režiral jo je Hinko Leskovšek.
*»Žena moja, nič več Italijank«
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/sposa-mia-non-piu-italiane