Foto: Slovenska matica
Slovenska matica je ob koncu lanskega leta izdala monografijo akademskega slikarja Andreja Jemca Slike, avtobiografijo Aleksandra Bassina Obris mojega časa, zbirko pisem moža soprogi aleksandrinki Ljubezen na daljavo, zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes ter prevod treh Molierovih komedij s spremnim besedilom.
Foto: Slovenska matica
Monografija Slike prinaša celovit pregled Jemčevega slikarskega opusa in je nastajala več kot deset let. Uvodna besedila so prispevali trije akademiki, Tonko Maroević, Milček Komelj in Niko Grafenauer. Objavljene so reprodukcije del, ki so nastajala med letoma 1951 in 2019, vse od slikarjevih sprejemnih izpitov za akademijo dalje. V knjigi, ki obsega 440 strani, je predstavljenih 325 barvnih reprodukcij in 169 črno-belih fotografij. Monografijo spremljajo še slikarjeva biografija ter pregled samostojnih in skupinskih razstav, nagrad in priznanj, del v zbirkah ter bibliografija.
Jemec je na današnji predstavitvi povedal, da je več razlogov za tako dolgo pripravo monografije. Med njimi je izpostavil zavezanost intelektualnemu poštenju, ki že pri vnašanju podatkov, iskanju slik, datiranju in drugo od človeka zahteva, da je "zelo natančen". Sicer je še ocenil, da so prav njegovi začetki, vse od ideoloških zapletov pri opravljanju njegove diplome, zaznamovali vso njegovo kariero.
Pogled z druge strani likovne umetnosti prinaša Bassinova avtobiografija Obris mojega časa, v katerem likovni kritik, galerist, kustos, selektor in član žirije opiše tako svoje odraščanje kot kritiškopublicistično dejavnost in tako prinaša bogat zgodovinski dokument o umetnosti in kulturi 20. stoletja.
Bassin je med drugih danes povedal, da je pomembne odločitve pri selekciji umetniških nastopov v veliki meri oprl na kritiško prepoznavanje umetnostnega dogajanja v svetu. Spomnil je tudi na razstavo slovenske sodobne likovne umetnosti Magija umetnosti v italijanski vili Manin, ki je bila na ogled tudi na Dunaju in Zagrebu. Razstava je imela pozitiven odmev v tujini, a jo je, kot je povedal, "vendarle spremljalo majhno razočaranje, saj v slovenskem domačem prostoru ni našel prostega razstavnega termina".
Ohranjanje slovenskega jezika in poglabljanje narodne pripadnosti je glavni poudarek slovenskih medijev v Italiji, je menila urednica zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes Nadia Ronceli. Zbornik je nastal po posvetu Slovenske matice o slovenskih medijih v Italiji in prinaša prvi celovit prikaz delovanja slovenskih medijev v Italiji.
Akademkinja Marija Stanonik je uredila zbirko pisem med aleksandrinko in njenim soprogom Ljubezen na daljavo, ki za razliko od podobnih del na temo aleksandrink prinaša moški pogled. Pisma je štiri leta vsaj tedensko pisal osamljen mož po odhodu svoje žene v Egipt, sam pa je ostal doma z malčico na domačiji, ki je bila kasneje prodana na dražbi.
Kot je povedala Marija Stanonik, je bila transkripcija samih pisem Ivana Vetriha težavna, dolga pa je bila tudi pot, da so pisma izšla v knjižni obliki. Iz pisem se po njenih besedah kaže izredno lep značaj pisca, gre pa tudi za enega redkih primerov, da je družina kake aleksandrinke ostala skupaj, celo več, na koncu je par imel osem otrok. Knjigo dopolnjujejo spomini treh vnukov ter več različnih znanstvenih člankov na temo aleksandrink.
Šola za žene, Kritika Šole za žene in Improvizacija v Versaillesu so tri drame Jean-Baptistea Poguelina z umetniškim imenom Moliere, ki so med seboj povezane in predstavljajo komedijsko trilogijo. Igre je prevedel Aleš Berger, spremno besedilo z naslovom Agnezina izbira pa je napisal Janez Pipan.
Kot je danes povedal Pipan, sta Kritika šole za žene in Improvizacija v Versaillesu nastali kot posledica odzivov na komedijo Šolo za žene, ki je bila prvič uprizorjena po božiču leta 1662 v Parizu in je sprožila silovito, več kot leto dni trajajočo kampanjo proti Molieru. Po navedbah Pipana so se Molierovi "nasprotniki spravili nanj na vse mogoče načine", kar bi "lahko poimenovali z znano sintagmo medijski umor".
Moliere je bil tako avtor komedij kot režiser, producent, igralec in vodja gledališke skupine in kot kompletni absolutni človek gledališča je s svojo dejavnostjo, načinom vodenja gledališča, repertoarjem, idejami postal model, ki so ga mnogi v 20. stoletju šele posnemali, je še povedal Pipan in tudi ocenil, da se v današnji časih sicer manj uprizarjajo Molierova dela, se pa piše veliko knjig o njem z več različnih vidikov. Sam si tudi želi, da bi vse tri omenjene komedije nekega dne skupaj zaživele tudi na slovenskemu odru.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/od-monografije-avtobiografije-zbornika-do-zbirke-pisem-in-treh-molierovih-dram-pri-slovenski-matici