Pogovor s tujino: Charles Tordjman

Avtor: Sprašuje: Simona Hamer

Režiser, dramaturg, scenograf, igralec, selektor... In prav o zadnjem sva se pogovarjala: Passages festival! Zaradi njega je pripotoval v Slovenijo, da si ogleda dve slovenski uprizoritvi.


Pogovarjala sva se v Mariboru, oblečenem v sij Borštnikovega srečanja. Privabila ga je predstava Predtem/Potem (R. Schimmelpfenning, prevod in dramaturgija Urška Brodar) v režiji Sebastijana Horvata. Ogledal pa si bo, tudi predstavo Show your face! (režija : Matjaž Pograjc). Gospod je namreč eden izmed dveh selektorjev (drugi je Jean Pierre Chibaudat) Passages festivala, katerega prizorišče je mesto Nancy, za teden dni pa se dogajanje preseli tudi čez mejo, v Luksemburg.

1. Začniva pri začetkih. Kakšna je zgodovina vašega festivala?
Nancy je mesto na vzhodu Francije, nedaleč od meje z Nemčijo, Belgijo in Luksemburgom. Morda ima prav zaradi tega mesto že od nekdaj zelo živ stik z mednarodnim gledališčem. Že v šestdesetih, smo po zaslugi Jacqua Langa imeli Svetovni festival Nancy-ja, ki je k nam pripeljal imena kot so Tadeusz Kantor, Bread and Puppet, Mama of New York, japonsko gledališče. Pred dvajsetimi leti je ta festival umrl, nato smo se deset let nazaj, med vojno v Sarajevu ponovno angažirali. Nemogoče se mi je zdelo, da ne bi naredil ničesar, ker pa nisem vojak ali politik, ampak umetnik, je to bil moj odgovor.

2. Kakšna je umetniška politika festivala? Že v podnaslovu se vidi, da je to festival gledališč Vzhoda in dlje.
Ime Passages je simbolično. Walter Benjamin je napisal roman s tem naslovom, pa tudi nemški dramski pisec, Christof Hein, katerega sem spoznal v Berlinu, še pred padcem zidu, mi je podaril svojo dramo z istim naslovom, katerega zaradi njene zapletenosti nisem režiral. Projekt pa je v osnovi zelo preprost. Festival temelji na gledališču držav vzhodne in centralne Evrope, ki so nam uganka – tudi po padcu Berlinskega zidu. Ničesar nismo vedeli o gledališču na Hrvaškem, v Sloveniji, Bosni – v bistvu o gledališču v bivših socialističnih državah. Tišina, ki je nastala med in po vojni, nas je sprovocirala do te mere, da smo hoteli vedeti, kakšno je njihovo gledališče. Ali to gledališče spet želi spremeniti svet, ali je še vedno delno komunistično ali že kar kapitalistično, kakšni so ljudje, ki delajo to novo gledališče? Tako sem začel potovati…

3. Je festival tekmovalne narave in kako je s publiko?
Nikakor ne. Nagrade v gledališču niso potrebne, nihče ne rabi ikon, ki se skozi to producirajo. Leta 1996, v prvi izvedbi festivala s petimi predstavami (Bolgarija (2x), Rusija, Poljska, Armenija), smo imeli okrog tristo ljudi. Opazili smo, da publika res želi vedeti, kaj se dogaja v državah o katerih smo dobivali le zmanipulirane medijske slike. Zdaj je ta številka okrog trideset tisoč. Seveda pa današnja publika na te države gleda drugače. Francozi smo že od nekdaj rahlo romantično gledali na socializem, tako da je s propadom teh držav propadal tudi naša iluzija.

4. Za francosko gledališče na festivalu ni prostora?
Ne. Vse predstave so iz tujine, tekst pa prevedemo v francoščino.

5. Kvalitativna merila pri selekciji?
Najpomembnejše: da je predstava dobra! Trudimo se iskati majhne poti do neznanih, nekomercialnih gledališč. Izogibamo se avtocest, ki te ponavadi pripeljejo le do institucij. Ni pa nujno, da so avtorji mladi, neznani ljudje.

6. Ste na festivalu že predstavili kakšnega slovenskega umetnika? Kako dobro poznate slovensko gledališče?
Ja. Matjaž Berger, če se prav spominjam. Pred šestimi, sedmimi leti sem ga povabil s predstavo v kateri je bila kamela, velikanska želva… Drugače poznam še Tauferja, seznanjen sem z NSK v osemdesetih, OHO skupino. To avantgardno gibanje me je zelo prevzelo in z radovednostjo stikam za ostanki ali novim radikalnim gledališkim ognjem v Sloveniji.

7. Prvi vtisi po videni predstavi Predtem/Potem?
Horvata nisem poznal, niti nisem poznal Schimmelpfenningovega teksta.Bil sem zelo prijetno presenečen. Resnično sem užival v predstavi. Za francosko publiko je morda dve uri slovenščine preveč; če bi jo malo skrajšali, skrčili, bi pa vsekakor bila zanimiva za naš festival.

8. Ste tudi režiser v Nacionalnem gledališču Nancy. Ali se tudi v svojih režijah lotevate politično obarvanih tekstov? Prav zdaj se ukvarjam s tekstom Rusinje, ki je pred tremi leti storila samomor, Marija Sudajeva. Ni pisateljica, kaj šele dramatičarka; popolnoma je neznana. Pisala je samo slogane, ki so spleteni v zgodbo ruske mafije. Politična in etična moč tega teksta je osupljiva. S štirimi igralkami ga uprizarjamo; najprej v Švici, nato v Parizu in Izraelu. Gledališče, ki ga jaz preferiram, kot ustvarjalec, je gledališče, ki je politično v zelo širokem pomenu besede. To je umetnost, ki izpostavlja napačne stvari v svetu.

9. Ste opazili kakšne bistvene razlike, ne mislim v vsebinah, ampak načinu dela, med vašim in Slovenskim (vzhodnoevropskim) gledališčem)? Ogromna kvaliteta igralcev! Verjetno garajo bolj kot pri nas v Franciji. Zdi se mi, da so gledališča (neinstitucionalna op.a) bolj angažirana v smislu iskanja poti do denarja, ker je financiranje težje, od tod pa izhaja večja premišljenost v samih uprizoritvah.


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pogovor-s-tujino-charles-tordjman