Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko, John Boynton Priestley NEZNANEC, režija Barbara Hieng Samobor, premiera 10. decembra 2022.
Foto: Peter Giodani
Priredba gledališke igre An Inspector Calls J. B. Priestleyja iz sredine štiridesetih let 20. stoletja, ki jo premierno uprizarjamo konec leta 2022, je poslovenjena in aktualizirana verzija teksta o družbenih neenakostih z elementi spolnega in generacijskega konflikta, ki so danes na drugačen način še vedno, nekateri (generacijski konflikt!) pa mogoče še bolj boleči. Čeprav zaradi skrivnostne in žanrsko ne povsem ulovljive narave naslovnega lika (Inšpektor Gul) popolnoma realistično branje tega teksta skoraj ni mogoče, v aktualni priredbi, po temi in likih, ki jo naseljujejo, vidim veliko zelo sodobnega sveta, zlasti pa mnogo potencialnih referenc na Netflix in HBO, predvsem na seriji Succession / Nasledstvo in The White Lotus / Beli lotos (obe produkcija HBO), po žanru bolj ali manj obe satiri.
Nasledstvo, serija s trenutno tremi sezonami, je družinska saga poznega kapitalizma z motivi Hamleta in Kralja Leara: magnat Logan Roy, gigaboomer (tako – idiosinkratično in tako strokovno nepodprto – imenujem tiste boomerje, ki so rojeni še pred 1946), ki mu je iz nič uspelo zgraditi gigantski medijski imperij, pri dobrih sedemdesetih letih še ni pripravljen spustiti iz rok vodenja imperija in ga prepustiti enemu od svojih štirih otrok – seveda pa tudi nikomur med njimi ni dovoljeno, da bi se ukvarjal s čimer koli drugim kot z družinskim biznisom. Njegovi otroci, starejši milenijci, stari med 30 in 45, bodo za vedno ostali otroci, priklopljeni na dosežke, ki jih je svet omogočil njihovim staršem. Če je kontekst serije svet, v katerem zelo očitno najvišje vlada kapital, Nasledstvo emocionalno ženejo predvsem napeti družinski odnosi: nikoli ni jasno, kateri od štirih sorojencev je komu zaveznik; kateri je trenutno v krhkem in negotovem zavezništvu z očetom, ki lahko v katerem koli trenutku spremeni pravila; nihče od otrok, niti najbolj uporni Kendall, ni imun na očetovo pohvalo in odobravanje; nič ni vredno več od tega, da bi ugajali / ubili / nasledili / postali / kot oče. V Neznancu te centralne moške figure, vrhovne pozicije na hierarhični lestvici moči, ni več (feministična poteza aktualne priredbe!): za njim so ostale samo tri hčerke (Ida in Dora kot aktivna lika, Monika nevidna), ki nadaljujejo njegovo dediščino. Medtem ko Dora in Ida (predvsem prva) skupaj vodita firmo, je najmlajša Monika, čeprav stara že čez 40, verjetno že več desetletij v stagniranem procesu propada: žura kot najstnica in očitno ji je nemogoče zaupati kakršno koli odgovornost odraslega človeka. Dora dediščino konstantnega nezaupanja, ki jo je najbrž prejela od očeta, predaja (oziroma poskuša predati) tudi lastnima potomcema, ki ju oba obravnava izrazito kot otroka in poskuša kar najbolj upravljati z njunima življenjema: hčerko Tajdo je uspela primerno umestiti v neko drugo (verjetno) tajkunsko rodbino, sin Sergej pa je kot študent medicine z nekaj uporniškega duha razočaranje že na začetku – kaj šele na koncu igre. Zdi se, da sta si Ida in še bolj Monika v življenju vseeno lahko privoščili več svobode, kot je to mogoče za Tajdo in Sergeja, ki imata kot Kendall, Connor, Siobhan in Roman Roy zelo malo možnosti, da se bosta kadar koli lahko prebila iz toksičnega družinskega konteksta, v katerem s čustvi med sorojenci, starši in otroki, pa tudi otroki in njihovimi partnerji, po navdihu manipulira tisti, ki je v hierarhiji pač najvišje – v primeru Neznanca matriarhinja Dora. Tajda in Sergej bosta za vedno otroka: kako bi potem lahko od njiju pričakovali, da bosta kdaj ravnala prav?
Beli lotos je po žanru še bližje satiri: osnovna tema prve sezone so družbene neenakosti in nezmožnost pobega iz lastnega družbenega konteksta (kar v relaciji Ema Grabar vs. tajkunska družina v čakalnici tematizira Neznanec). V tej seriji nobeden od likov ne misli zares slabo, vseeno pa so vsi globoko sporni in neobčutljivi za kakršne koli oblike življenja, ki obstajajo zunaj njihovega lastnega družbenega konteksta. V seriji spremljamo skupino bogatih (belih, z izjemo najstnice Paule, ki pa je na počitnice prišla na stroške družine svoje bele prijateljice Olivije) Američanov, ki preživijo teden v razkošnem resortu na Havajih in pri tem neizogibno stopajo v konflikte med seboj (družinsko, partnersko, prijateljsko) in s člani osebja. Odnos med Tajdo in Timom v Neznancu v marsičem spominja na odnos med bivšo mlado novinarko Rachel in njenim možem Shaneom, bogatašem, ki ga na poročnem potovanju do skrajnosti iztiri vsaka malenkost, ki ni v skladu z njegovimi pričakovanji. V tem odnosu (kot tudi v odnosu do mame) se zdi Tajda žrtev. Po drugi strani je Tajdina slaba vest, ki se zbudi ob žalostni Emini usodi, na koncu igre enako nezanesljiva in najverjetneje začasna, kot je v Belem lotosu Paulino sočutje do ljubimca, Havajca Kaia: najbrž nihče od protagonistov aktualizirane verzije Neznanca ne bo nikoli zares občutil krivde dovolj močno, da bi svoja ravnanja kakor koli spremenil; ali celo – da bi bilo to sploh sistemsko mogoče. Sočutje do tistih, ki niso iz našega družbenega razreda, lahko obstoji zgolj na površini. V tem smislu Neznanec zelo zadene v aktualno, in iniciativa tako imenovanega inšpektorja iz naslova, ki mogoče obstaja, mogoče pa tudi ne, da bi v članih družine sprožil avtorefleksijo, ki bi imela kakršne koli trajne posledice, se razprši v prazno.
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/do-vratu-v-krivdi