Zgodbe nevidnih žensk

Slavenka Drakulić: NEVIDNA ŽENSKA. Premiera: 11. 11. 2022. Ogled predstave: 16. 11. 2022. Anton Podbevšek Teater, Novo mesto.


Foto: Borut Peterlin

Slavenko Drakulić, eno izmed vidnejših pisateljic, esejistk in novinark na območju bivše Jugoslavije, so zaznamovali boj za pravice žensk in močna feministična stališča, od katerih ni nikoli odstopila. V svojem literarnem opusu se pogosto dotika tem družinskega in vojnega nasilja nad ženskami pa tudi nevidnosti žensk, ki so se v zgodovini znašle v senci svojih slavnih mož. Tematiko nevidnosti ženskega telesa je leta 2018 opisala tudi v zbirki kratkih zgodb Nevidljiva žena, kjer v središče postavlja temo staranja, natančneje staranja ženskega telesa v hiperproduktivni kapitalistični sodobnosti. Režiserka Ivana Djilas je s pomočjo pripovedovalke Špele Frlic kratke zgodbe prevedla in priredila za potrebe predstave Nevidna ženska, v katero poleg pisateljičinih zgodb vpleta tudi ljudske pripovedke.

Pripovedno gledališče, izjemno značilno prav za Anton Podbevšek Teater, se dopolnjuje z animacijo lutke in videoprojekcijo, ki ustvarja hladno in odtujeno atmosfero. V njem se znajdejo zgubana in suhljata lesena lutka v izdelavi Gregorja Lorencija, pet lesenih stolov različnih dimenzij, od smešno majhnega do predimenzioniranega, in mrežasta projekcijska platna, ki ustvarjajo večdimenzionalnost prostora. Medtem ko si potek pripovedi lahko predstavlja občinstvo samo, je lutka, v animaciji Maje Kunšič in Katje Povše, ogromen fantomski pojav, v katerega občinstvo lahko projicira strahove, žalost in nemoč, o katerih govorijo zgodbe.

Potek predstave temelji na ponavljanju: najprej zgodba, nato premik lutke, proti koncu se ponavljanje pojavi tudi v pripovedi sami, predvsem ko gre za ljudske zgodbe. Na eno stran pomaknjena lutka in na drugi strani na stolu sedeča ali stoječa Špela Frlic si delita isti svet. Medtem ko Špela Frlic govori o konkretnih, predvsem žalostnih in intimnih dogodkih, ti so pripovedovani skozi oči starostnic, se v lutkini prezenci zgoščajo in materializirajo občutja, ki jih sicer zgodbe neposredno ne ubesedijo. Velika pojava zgubane lutke deloma deluje zastrašujoče, kakor da bi ustvarjalke želele starost še bolj tabuizirati, vendar se zaradi konkretnosti primerov v pripovedi predstava temu spretno izogne: pokaže na tisto, česar nočemo videti, in prav to nevidno zgubano telo povzdigne ter ga razbremeni predsodkov. S tem Nevidna ženska neposredno odgovarja na družbeno diskriminacijo starih teles, ki jih raje spregledamo in ignoriramo, jih odrivamo ob rob, zapiramo v domove za ostarele in zapuščamo, kot pa da bi zanje našli skupnostna in medgeneracijska zavetja (odpravljanje te prakse pa seveda zahteva sistemsko transformacijo skrbstvenega dela in redefinicijo družine oziroma boj za skupnost).

Pojava zgubane lutke deloma deluje zastrašujoče, kakor da bi ustvarjalke želele starost še bolj tabuizirati, vendar se zaradi konkretnosti primerov v pripovedi predstava temu spretno izogne: pokaže na tisto, česar nočemo videti, in prav to nevidno zgubano telo povzdigne ter ga razbremeni predsodkov.

Kljub uspešno zastavljenemu okviru načina pripovedovanja Drakulićinih zgodb se pomanjkljivost pojavi pri sami izvedbi. Špeli Frlic se med pripovedovanjem pogosto zatika, kot da bi med procesom učenja besedila nihala med tem, ali naj si zapomni besedo za besedo ali le okvirni potek dogodkov v zgodbi, ki jo vsakič lahko pove malo drugače. Na drugi strani odra pa se dogaja pomanjkljiva animacija lutke, ki zares zaživi šele proti koncu predstave, ko poleti. Čeprav lutka skupaj s Frlic v nekem trenutku izvaja zrcalno koreografijo, se zdi njeno telo neživo, predvsem neizkoriščeno v njenem mehanskem potencialu. Predstavi razgibanost doda šele projekcija, deloma pa tudi minimalni koreografski premiki po odru, ki animatorki in pripovedovalko za trenutek zbudijo iz njihove statičnosti.

Kljub izvedbeni pomanjkljivosti predstave pa nad vsemi vizualnimi gledališkimi elementi prevlada vsebina pisateljičinih zgodb. Te izpostavljajo strah starostnic pred izgubo dostojanstva, verbalno nasilje mož nad njihovimi telesi, strah pred tem, da niso več opažene kot lepe, artikulirane in pametne, temveč kot dementne, grde in zgolj še kot breme družbi. Vse našteto pa je seveda proizvod zgodovine patriarhata, in čeprav ljudske zgodbe včasih povzdignejo stare modrece, ti skorajda nikoli niso ženskega spola. Ker je bilo žensko telo v svetovni zgodovini pa tudi v intimni zgodovini vsake posameznice veliko bolj objektivizirano kot moško, je soočanje s starajočim se telesom za ženske še toliko bolj travmatično.

Vse te eksistencialno-socialne teme, ki so povezane z družbenimi vrednotami, med katerimi sta mladost in vitalnost kot potenciala produktivnosti izjemno cenjeni, starost pa je razumljena zgolj kot problem, ki ga mora reševati država (kapitalistična ekonomija ga seveda ne more), nam zastavljajo vprašanje, kako to, da pred starostjo kot družba tako zelo bežimo, če pa je staranje seme, ki vse od začetka raste v naših telesih, še več, staranje je navsezadnje prav naše telo.


Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/zgodbe-nevidnih-zensk-r