Foto: Pixabay
Avgust Demšar, Mateja Perpar: PRIMERI INŠPEKTORJA VRENKA. RTV SLO, oktober 2022.
Foto: Pixabay
Ustvarjalni zagon Avgusta Demšarja, ki je od leta 2007 pa do 2022 nanizal prvo slovensko serijo enajstih kriminalnih romanov, se je izkazal kot plodno prizorišče za prelevitve detektivske fikcije v druge medijske formate. Po izboru na javnem tečaju za razvoj serije, ki ga je razpisala RTV Slovenija, so trije Demšarjevi romani postali podlaga za televizijsko nanizanko, po uspešni ekranizaciji pa je luč dneva dočakala tudi radijska priredba. Dramatizacijo štirih romanov, zasnovanih kot klasične detektivske uganke, v katerih spremljamo inšpektorja Vrenka na poti razvozlavanja različnih umorov, je opravila Mateja Perpar, režijo pa si delita Klemen Markovčič in Ana Krauthaker. Ujetost med zvestobo romanesknim predlogam, časovno omejitvijo posameznih epizod in specifikami radijskega medija, ki zahtevajo posebno senzibiliteto za prenos vidno zaznavnega v akustično, predstavlja težavne omejitve, s katerimi se ekipa spopade tako, da v ospredje postavi zgoščeno narativno vsebino, osredotočeno predvsem na nazorno razgrnitev fabulativnega poteka pripovedi. Pri tem pozablja, da so v kriminalki prav namigi, nedorečenosti in stopnjevanja napetosti (za kar je radijski medij s svojim sugestivnim potencialom selektivnega naznačevanja slušnih informacij še posebej primeren) tisti prijemi, ki zmorejo ustvariti dovolj imaginativnega prostora, da poslušalca angažirajo v aktivnega spremljevalca dogajanja.
Žanrskost kriminalke, ki v epizodni strukturi štirih samostojnih celot sledi prepoznavni matrici detektivskega poizvedovanja, uspe z razgibanimi začetki postreči z nekaterimi formalnimi variacijami: odkritje mrliča s strani nič hudega sluteče osebe (Olje na balkonu) ali kratka slušna impresija, ki s streli ustvari sugestijo zločina (Hotel Abbazia). Ti se znotraj dualnosti med celostnim učinkom in slušno informacijo prevešata k slednji, zato ne uspeta preseči mlačnega vtisa zvočnega drobca, podrejenega fabuli. Spretnejši je začetek Evrope, ki razgrne pomenljivo, čustveno nabito osebno zgodbo iz preteklosti, učinkovito tako v smislu gradnje karakterja, sprožanja poslušalčeve empatije kakor tudi pri uvajanju sledi, na katerih se bo v nadaljevanju gradila celotna uganka. V precej manjši meri podobno uspe Tankemu ledu, ki s telefonskim pogovorom neznanih udeležencev namigne na nevarno skrivnost. Shematizem se nato pri vseh epizodah nadaljuje s ponavljajočo se strukturo zaporednih intervjujev potencialnih osumljencev; pot prek pokrajine sledi si ob pomoči mladega pripravnika Marka Breznika (Voranc Boh) utira višji inšpektor Martin Vrenko (Matej Puc), ki razen racionalne preudarnosti, ostrine uma in pogostih obsodb nestrpnosti ne razvije prožnejše osebnostne profiliranosti. Že res, da naj bi se detektivka ob koncentriranju na razgrinjanje motivov, ključnih za sklepanje o zločinu, izogibala zastranitvam, kot so analize značajev ali nizanja stranskih zgodb, vendar karakterizaciji glavnega protagonista zagotovo ne bi škodilo malo več specifičnih določil, ki bi ga razvile v avtonomno, polnokrvno osebnost.
Ujetost med zvestobo romanesknim predlogam, časovno omejitvijo posameznih epizod in specifikami radijskega medija, ki zahtevajo posebno senzibiliteto za prenos vidno zaznavnega v akustično, predstavlja težavne omejitve, s katerimi se ekipa spopade tako, da v ospredje postavi zgoščeno narativno vsebino, osredotočeno predvsem na nazorno razgrnitev fabulativnega poteka pripovedi. Pri tem pozablja, da so v kriminalki prav namigi, nedorečenosti in stopnjevanja napetosti (za kar je radijski medij s svojim sugestivnim potencialom selektivnega naznačevanja slušnih informacij še posebej primeren) tisti prijemi, ki zmorejo ustvariti dovolj imaginativnega prostora, da poslušalca angažirajo v aktivnega spremljevalca dogajanja.
Radijska adaptacija, ki iz romaneskne predloge izlušči vsevednega pripovedovalca, pripovedni princip, ki temelji na poročanju, ohrani kot glavni način posredovanja informacij. Na že tako obsežno gmoto narativnega korpusa, ki analitično in retrospektivno razpleta podrobnosti zločinov, se dodatno plastijo tiste ključne informacije, ki zahtevajo prevod iz vizualnega v akustično. Med takšne primere preobložene opisnosti spada npr. deskriptivna slika vseh detajlov stanovanja umorjenega zdravnika v Olju na balkonu, ki otežuje spremljanje pripovedi. Na atmosferskost detektivke se radijske igre členijo ob šablonski uporabi glasbenih elementov, pretežno omejenih na integracijo dinamično variabilnega, vendar prepoznavnega glasbenega motiva, ki uvaja prehode med posameznimi prizori, ali pa ob spremljavi dialogov poudarja njihovo relevantnost (glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina). Preostala radiofonična dimenzija, ki kreira zvočne prostore, je pogosto potisnjena v ozadje: v primeru gradnje prostorskih določil, ki pretežno prehajajo med interjerji različnih stanovanj osumljencev, notranjostjo premikajočega se avtomobila, gostilniškimi ambienti in posameznimi eksterierji, se zvočni elementi, ki slikajo dogajalne lokacije, nemoteči slišnosti protagonistov večkrat podredijo vse do točke izničenja (tonski mojster: Urban Gruden). Vtis lebdenja v medprostoru še dodatno potencirata distanca med zvočnim ozadjem in njihovo izreko ter pomanjkanje akustičnih določil, ki gradijo na vtisu žive telesnosti. Nasprotno pa je dovolj nazorna prostorska razporeditev govorcev in variabilnost slušne kvalitete govora, ki se spreminja glede na specifike prostorske akustike ali izvor zvoka (telefonski pogovori).
Obsežna zasedba, ki poleg stalne trojice inšpektor, pomočnik in inšpektorjeva žena (Mojca Funkl) zajema več kot 25 igralcev, na nivoju dikcije ustvarja vtis, kakor da po večini niso uspeli zajeti učinkovitega razmerja med avtentično glasovno karakterizacijo in lepozvenom umetniške besede; ta je še posebej očitna pri Vorancu Bohu, ki razkorak med prebiranjem zapiskov iz svoje beležke in spontanim govorom mestoma uvaja z minimalno razliko. Izstopajoča in emotivno razgibana karakterna profilizacija uspe predvsem Nini Valič v vlogi Darke Logar, živahne organizatorke znanstvenega kongresa (epizoda Evropa), medtem ko integracija edinega primera nacionalno zaznamovane izreke Milutina Latinoviča (Olje na Balkonu) izpade neuspešno, tako v izumetničeni interpretaciji Jožefa Ropoše kot tudi v njeni vsebinski vključitvi, ki v vzpostavljenem slogu pogovorne izreke pravilne slovenščine s skrajšanimi infinitivi predstavlja edini tak primer (fonetičarka: Mateja Juričan). K razgibanosti ne pomaga niti govorna monotonost, ki emotivna stanja protagonistov, predvsem premišljenega Vrenka, zakoliči v vedno preudarni drži. Principu mlačnosti sledi tudi narativni potek: storilci se ob soočenju z dokazi, ki jih bremenijo, brez zadržkov izrečejo o vseh podrobnostih v zvezi s potekom svojega zločina. Vrenkove razrešitve zločinov, ki so retrospektivno podane v natančnem poročilu, v epilog včasih stlačijo ravno tisto, kar bi, podano v neposrednosti, učinkovalo z večjo dramatično intenziteto.
Primeri inšpektorja Vrenka kažejo predvsem na to, da bi za učinkovito radijsko realizacijo bolje kot obsežna romaneskna predloga učinkovala izvirna, posebej za radio spisana nanizanka. Pa vendar lahko dramatizacijam v plus štejemo to, da širše občinstvo onstran razvedrila dosegajo tudi s kritiko stereotipov, predsodkov do drugačnih ter spodbudijo premislek o družbeno generiranih pritiskih na posameznikovo duševno zdravje. V vizuri sporočilnih razsežnosti pa je izrazito problematičen lik Mojce, ki ne preseže funkcijskosti in v vlogi neavtonomne, nezahtevne in vedno razumevajoče inšpektorjeve žene prispeva k normalizaciji patriarhata.
Radijska nanizanka Primeri inšpektorja Vrenka je bila premierno predvajana na Prvem programu Radia Slovenija 4., 11,. 18., 25. oktober ob 21.05, posnetke je mogoče poslušati na https://ars.rtvslo.si/podkast/radijska-igra/95629624/174903624.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/krimic-nizke-voltaze-r