Foto: Nada Žgank
Nonument Group: KROG. Stara mestna elektrarna, 14. 9. 2022.
Foto: Nada Žgank
Projektna iniciativa Nonument Group, ustanovljena leta 2011, združuje mednarodne in slovenske arhitekte, arhitektke ter vizualne umetnike in umetnice, najvidnejši pri nas so Miloš Kosec, Nika Grabar, Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič. Slednja je s skupino ustvarila performativno dokumentarno instalacijo s pripovedovanjem, imenovano Krog. V njej smo priča abstraktnim in izjemno konkretnim premislekom o razlikovanju med nonumentom, ruševino in gradbiščem na primeru romunskega Parka železničarjev v Cluju. Predstava Krog je zastavljena dokaj konceptualno in njeno sporočilo je treba razbirati skupaj z razumevanjem gibanja Nonument Group, ki mu pripadajo ustvarjalke in ustvarjalci.
Čeprav pripovedovalci Neja Tomšič, Miloš Kosec in Nika Grabar v predstavi besede nonument ne uporabljajo, je zapuščeni romunski park, ki ga je skupina obiskala, raziskovala in na njem delala intervjuje z lokalnim prebivalstvom, potencialni primer nonumenta, če se ne bi pred kratkim spremenil v gradbišče. Kot pravi Miloš Kosec, ki se je v svojem doktorskem delu ukvarjal s konceptualno in zgodovinsko definicijo ruševine, je v ruševini zapisana končnost, nasprotno od gradbišča, ki v sebi nosi težnjo prihodnosti. A nonument je nekje vmes. Spominja na besedo monument, le da monumentom še vedno pripisujemo zgodovinsko in simbolno vrednost, nonument pa ju je izgubil. A drugače kot ruševina še vedno ni zapisan končnosti, živega ga ohranjata kopica individualnih spominov in zev, ki je nastala z izbrisom njegovega kolektivnega in simbolnega pomena. Če pogledamo v podatkovno bazo nonumentov, ki jih skupina (i)zbira in objavlja na spletu, v njej med drugim odkrijemo bežigrajski stadion v Ljubljani, blejski paviljon Belvedere (oboje delo arhitekta Jožeta Plečnika) pa tudi mnogo pozabljenih in zapuščenih partizanskih spomenikov v Srbiji in Bolgariji. Morda nonument kot ostanek tranzicije, ki ga je povzročila kapitalistična težnja po nenehnem ustvarjanju novega in rušenju starega, na ta izbris opominja.
Nekdanji Park železničarjev v Cluju v Romuniji, o katerem pripoveduje Krog, bi se torej še lahko imenoval ruševina, morda celo nonument, če ga lokalne oblasti ne bi pred kratkim zravnale s tlemi, ustvarile gradbišče in tako izbrisale njegovo pestro zgodovino, raznolikost in predvsem skupnost, ki se je tam razraščala skupaj z drevesi, grmičevjem in mahom. Zapuščeni park v uprizoritvi predstavlja krog na tleh dvorane Stare mestne elektrarne, okoli katerega se usedemo in opazujemo njegovo peščeno notranjost. Pripovedovalka Neja Tomšič s kamni, žeblji in odpadnim gradbenim materialom pred očmi gledalca izrisuje njegovo arhitekturo ter zgodovino, vendar zgodbi zaradi nenavadnih poudarkov in premorov sprva težje sledimo, saj Tomšič ni igralka, temveč vizualna umetnica, ki svojo pripoved zastavi kot predavanje. Nato prisluhnemo zvočnim posnetkom ljudi, ki jih je skupina intervjuvala v parku, vmes pa si lahko ogledamo umetniške artefakte oziroma nenavadne osvetljene skulpture iz kamna, plastike in stekla, ki bdijo med nami na tleh.
A nonument je nekje vmes. Spominja na besedo monument, le da monumentom še vedno pripisujemo zgodovinsko in simbolno vrednost, nonument pa ju je izgubil. A drugače kot ruševina še vedno ni zapisan končnosti, živega ga ohranjata kopica individualnih spominov in zev, ki je nastala z izbrisom njegovega kolektivnega in simbolnega pomena.
Vizualna podoba, ki jo ustvarja scenografija, deluje predvsem atmosferično in simbolno, medtem ko si moramo zgodbo, ki nam jo pripovedujejo zvočni posnetki aktivista za ohranitev parka, ženske, ki je v parku živela, in prebivalcev bližnje soseske, predstavljati z zaprtimi očmi. Predstava skulpturam pred nami ne vliva nobenega življenja, zdi se, kot da med fizičnim prostorom, kjer se nahajamo, ter njihovo zgodbo ni nikakršne vezi. Preglasna glasba z močnimi basi, ki skuša atmosfero še bolj poglobiti, pa deluje nasprotno in se izkaže za motečo. Kljub pisani pripovedi, ki jo nosijo parki in mesta, skulpture med občinstvom ne zaživijo in zdi se, da delovanje iniciative Nonument Group bolj kot oživljanje novih fizičnih prostorov ter razkrivanje njihovih zgodb poganja nostalgija.
Neji Tomšič se z izjemno abstraktnim ekskurzom pridruži še Nika Graber, nato nas Miloš Kosec spomni še na dejstvo, da smo v Stari mestni elektrarni, ki prav tako nosi svoj spomin in kontekst. Drugače kot pri izvedbi v Cukrarni smo tokrat v gledališču in od predstave pričakujemo, da na nas deluje z močnejšimi uprizoritvenimi elementi, kot se je to seveda pričakovalo v razstavnem prostoru Cukrarne. Nonument Group na podlagi romunskega parka kot paradigmatskega primera izginjajočega javnega prostora opozarja na problem gentrifikacije, istočasno pa prostora, v katerem se nahaja, ne prevpraša. Tudi odločitev za prvo izvedbo predstave v Cukrarni, ki je poleg novega Roga največji simbol gentrifikacije v Ljubljani, se zdi v nasprotju s prepričanji, ki jih izražajo predavateljice in predavatelji.
Pripovedna instalacija je zaživela šele na koncu, ko je Neja Tomšič na mnogo naravnejši način spregovorila nekaj dejstev o gentrifikaciji romunskega mesta in poudarila, da so mesta iz smeti nujen pogoj ter rezultat tega, da na drugi strani hriba ali reke raste elitno tehnološko središče. Skupaj s smrtjo romunskega parka se spomnimo na slovenska mesta, kjer je vse več gradbenih jam, ki obljubljajo bleščečo prihodnost, javni prostor pa se krči, skupnosti izginjajo, skupaj z njimi pa tudi ljudem dostopna stanovanja. Gibanje Nonument Group se sicer izkaže za izjemno pomembno, saj z opozarjanjem na dejstva, da ruševine niso gradbišča in da poleg monumenta obstajajo še nonumenti, razkriva, kako zelo slepi smo za samoumevnost vsakdana in kako brezbrižno se včasih sprehajamo mimo parkov in igrišč. Morda bodo že jutri zravnani s tlemi.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/med-pozabo-spominom-in-ziveco-preteklostjo-r