Radko Polič v predstavi Boris, Milena, Radko / Foto: Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana
V Črnomlju rojeni Radko Polič, večini poznan tudi pod vzdevkom Rac, je igral na odrih različnih gledališč, pozneje pa je bil član ansambla ljubljanske Drame. Uveljavil se je kot eden najbolj karizmatičnih igralcev svojega časa, ki je znal v like preliti znamenja sodobnega sveta, pri čemer ga je vodil izjemen občutek za oblikovanje človeške usode.
Radko Polič v predstavi Boris, Milena, Radko / Foto: Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana
Rodil se je 18. avgusta 1942 v Črnomlju. "Rad imam zemljo, kmetije, naravo, reke, vse to, kar je Bela krajina," med drugim piše v biografskem romanu Rac (Beletrina, 2020), v katerem je igralčevo življenjsko zgodbo ujela Petra Pogorevc.
Svojo profesionalno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1992 pa je igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, med drugim v gledališču Glej, E. P. I. Centru ter nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem področju v filmu in gledališču. Kmalu je postal član ansambla SNG Drama Ljubljana.
Uveljavil se je kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa. Prvič je bil nagrajen leta 1970 na Borštnikovem srečanju za vlogo Baltasarja v Osvajalcu Andreja Hienga, ob tej pa še za vlogo Slobodana Begovića - Bobana v Padlih angelih. Že leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Med letoma 1976 in 1977 so sledile najprej nagrada za filmsko upodobitev Martina Kačurja v Idealistu, Pretnarjevi ekranizaciji Cankarjevega socialno-kritičnega romana, nato pa so se zvrstile nagrade na Sterijevem pozorju ter drugih gledaliških in filmskih festivalih na področju nekdanje Jugoslavije, mesto Ljubljana pa mu je že leta 1991 podelilo Župančičevo nagrado.
Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen še za vloge Zorana v Jovanovićevi Osvoboditvi Skopja (1979), Jermana v Cankarjevih Hlapcih (1981), Dedalusa v istoimenski Jančarjevi drami (1988), Leopolda Hvale v Jovanovićevem Don Juanu na psu (1991) in Izboljševalca sveta v istoimenski Bernhardovi tragični farsi (2003), ki jih je vse odigral v produkciji ljubljanske Drame, ter Valmonta v Müllerjevem Kvartetu v koprodukciji E. P. I. centra in MGL (2006).
Leta 2002 je prejel Borštnikov prstan. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da je Rac "igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje".
Leta 2017 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Režiser Sebastijan Horvat ga je tedaj označil za igralca, ki "je pripravljen na vse ali nič", ki je "vrvohodec brez varovalne mreže".
Igralec je ob prejemu velike Prešernove nagrade dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanja spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno "prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk", nadarjenost obsega le 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse ostalo je "težko garanje".
Polič je zaznamoval tudi slovenski film. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah ter sooblikoval več kot 100 radijskih iger. V domačih in tujih celovečernih filmih je bil proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprn birokrat, razdvojen belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec in oblastnik. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.
Njegova biografija je kot omenjeno izšla predlani. Petra Pogorevc je ob izidu povedala, da je Rac "po eni strani zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit. V knjigi je polno anekdot o igralčevem življenju in delu, mrgoli pa tudi zanimivih Poličevih misli v slogu: "Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam."
Del njegove osebne oziroma ljubezenske zgodbe je bil predstavljen tudi v predstavi Boris, Milena, Radko, ki jo je leta 2013 spisal in režiral Jovanović, ter v dokumentarnem filmu o nastajanju te igre - Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina.
Polič je tedaj dejal, da je bila to zanj doslej najtežja vloga, kar jih je odigral, saj je moral odvreči tistega Radka, ki ga vsi poznajo iz realnosti. Z Mileno Zupančič, njegovo bivšo ženo, sta se strinjala, da se na odru ne počutita kot resnični osebi, temveč kot fiktivna lika.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/radko-polic-rac-slovenski-najizrazitejsi-intuitivni-igralec-biografija