Foto: Boštjan Lah
Ilya Kaminsky: GLUHA REPUBLIKA. Lutkovno gledališče Maribor, ogled ponovitve 11. 9. 2022.
Foto: Boštjan Lah
Ukrajinsko-ameriškega literata Ilyo Kaminskega je slovenska javnost poznala predvsem kot pesnika in urednika, ki je leta 2019 pripravil izbor gostov za Dneve poezije in vina. Istega leta je izdal pesnitev Gluha republika, ki jo je na oder Male dvorane Lutkovnega gledališča Maribor postavil režiser Andrej Jus.
Pesnitev se dogaja v mestu sredi vojne, kar je v luči trenutne invazije v Ukrajini verjetno ena izmed najaktualnejših možnih tematik. Zgodba prinaša mnogo likov, vsak od njih nosi svoje tegobe in se z dano situacijo spopada po svojih najboljših močeh. Pesnitev prinaša številne reference na literarno zapuščino (nepokopano truplo, nastavljeno v opomin na nepokorščino), politično dogajanje leta 2019 (temni časi Trumpovega predsedovanja), pandemija gluhote kot metafora za sprijaznjenje s politično situacijo in avtoreferencialnost (Kaminsky je zaradi posledic bolezni v otroštvu namreč oglušel). Tri leta po izidu pa lahko delo beremo tudi skozi prizmo ruske invazije v Ukrajini (če omenim samo nam geografsko najbližjo vojno), koruptivnega in represivnega mandata prejšnje slovenske vlade, ki je med pandemijo kovida 19 »reševala življenja« in nemalo ljudi pustila na cedilu, seveda pa bi se z zgodbo o represivni oblasti lahko identificirali še prebivalci marsikatere druge države.
Uprizoritev se stalno zaveda svoje gledališkosti, svoje neresničnosti. Na začetku nas pozdravi Jure Ivanušič, ki neprestano ruši četrto steno in daje vtis, da se zaveda zakonitosti medijev, v katere je prenesena zgodba. Temu primerno je uglasbeno tudi nadaljevanje uvoda, ki je v bistvu predstavitev oseb in dogajanja (avtorja glasbe sta Ivanušič in Polona Janežič).
Ker je tudi ena izmed likinj, mama Galya Armolinskaya, lastnica in vodja odličnega lutkovnega gledališča v zavzetem mestu, se zdi Gluha republika spisana prav za lutkovno uprizoritev. Igralca Jure Ivanušič, kot gost, in Metka Jurc svoje delo sicer dobro opravita, toda delitev njunega dela ni najbolj smiselna. Medtem ko Ivanušič poje, igra na klavir in pripoveduje večji del zgodbe, je vloga Jurc zreducirana na prinašalko lutk z nekaj replikami (na primer takrat, ko se pojavi in spregovori Galya). Kljub temu da gre za dolgoletno članico ansambla lutkovnega gledališča, v tej uprizoritvi težko govorimo o animaciji lutk. Večino zgodbe namreč interpretira Ivanušič, in čeprav se v njej pojavi več likov, pesnitev ni adaptirana v dramsko besedilo in tako umanjka prostor za Jurc. Tudi ko uporabi lutke, njihovo usodo že poznamo, tako da le še podčrta oziroma vizualno prikaže, kaj liki počnejo (pa ne bi bilo treba). Vprašanje je, zakaj se je režiserju to zdelo pomembno, zakaj ne preprosto narediti monodrame? Podčrtavanje se namreč pojavlja skozi celotno uprizoritev. Zdi se, da režiser iz strahu pred nejasnostjo (ki je popolnoma odveč) odmisli eno od svojih ključnih nalog, in sicer odločitev med tem, kaj bo povedano in kaj bo pokazano (ni pravilnega odgovora, izbrati pa je treba zgolj enega, katerega koli že).
Uprizoritev se neprestano zaveda svoje gledališkosti, svoje neresničnosti. Na začetku nas pozdravi Ivanušič, ki neprestano ruši četrto steno in daje vtis, da se zaveda zakonitosti medijev, v katere je prenesena zgodba. Temu primerno je uglasbeno tudi nadaljevanje uvoda, ki je v bistvu predstavitev oseb in dogajanja (avtorja glasbe sta Ivanušič in Polona Janežič).
Vizualna podoba (avtorica scenografije, lutk in kostumov je Barbara Stupica) je sestavljena iz nežnih, večinoma naravnih tonov, ki so med seboj komplementarni in poenoteni. Odlična rešitev je tudi preplet scenografije in lutk, saj scenografija (lesena ograja) na neki točki postane zbor meščanov.
Čeprav uprizarjanje pesnitev ni konvencija sodobnega časa, je vseeno velik izziv za gledališke ustvarjalce. Gluha republika v produkciji Lutkovnega gledališča Maribor absolutno ne dosega veličine dela Kaminskega, večinoma po krivdi slabe režije. Mogoče pa je besedilo na vsebinski ravni preprosto preveč osmišljeno v lutkovnem kontekstu, da bi se zdelo dodatno kontekstualiziranje režiserju potrebno. Toda če se vsebina zdi predobra, prejasna ali pretočna, je resnica po navadi ravno nasprotna.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/predobro-da-bi-bilo-res-r