Foto: Matej Povše
Lutkovno gledališče Ljubljana, Imaginarni - Zavod za kulturno dejavnost, Drago Jančar SEVERNI SIJ. ERDMAN., režija Primož Ekart, premieri 8. in 9. september 2022.
Foto: Matej Povše
»Samo umetnost lahko prodre ... v navidezne resničnosti tega sveta. Obstaja druga resničnost, tista prava, ki je ne vidimo. Ta druga resničnost nam vedno znova pošilja znamenja, ki jih brez umetnosti ne zmoremo zaznati.«
- Saul Bellow, v govoru ob prejemu Nobelove nagrade za literaturo
Rad bi v nekaj mislih očrtal, kaj je tisto, kar me je v Jančarjevem romanu Severni sij nagovorilo v tolikšni meri, da sem se odločil, da skupaj s sodelavkami in sodelavci ter v sodelovanju in s podporo naklonjenih institucij zgodbo romana uprizorimo.
Mogoče je ta zapis tudi prostor, kjer lahko na kratko izrazim svoja osnovna uprizoritvena izhodišča in naš skupen ustvarjalni fokus v tokratni uprizoritvi, mogoče celo v vsakokratnem gledališkem ustvarjanju, ki se ga lotevamo. Verjetno je to tudi prostor, ki ga lahko uporabim za to, da orišem nekatere odločitve v zvezi z uprizoritvijo, ki so posledica produkcijskih okvirjev, znotraj katerih se je majhna produkcijska enota, kot je Imaginarni, povezala s partnerjema, Lutkovnim
gledališčem Ljubljana in Cankarjevim domom.
Začel bi z drobno anekdoto. Mislim, da je bilo takoj zatem, ko sem prebral Jančarjev roman To noč sem jo videl, ko sem pod močnim vtisom, ki ga je to literarno delo naredilo name, mimogrede omenil svoji partnerici, da »bi bilo fino enkrat prebrat vsega Jančarja«. Pri tem je ostalo, dokler nisem zelo kmalu zatem dobil njenega darila. Na mizi so bile Jančarjeve drame, eseji, romani, publicistika, vsaka od teh rabljenih knjig posebej zavita v darilni papir. Kup je bil velik in že odvijanje je vzelo kar nekaj časa, branja in prebiranja pa seveda še vedno ni konec.
Ko sem na tej bralni turneji po dolgem času znova prebral Severni sij, sem bil sprva popolnoma prestreljen z različnimi občutki. Zgodba Erdmana, ki na prvo januarsko jutro izstopi na mariborski železniški postaji, v slutnji, da bi bilo bolje, če bi se odpeljal naprej, proti Trstu, ampak »kdo na tem svetu je zavoljo nejasne slutnje odšel iz mesta, kjer hoče nekaj izvedeti in nekaj spoznati«, kot piše Jančar, zgodba Erdmana, ki vstopi v življenje tega mesta ob Dravi, ki je mesto njegovega otroštva, ki se vedno bolj zapleta v prepovedano ljubezensko afero in se obenem pogreza v fizični in psihični razpad, mi je v hipu zazvenela na intuitivni ravni. Nagovorile so me vizualne podobe, ki jih Jančar vpleta in prepleta med seboj v posameznih pripovednih linijah tega kompleksnega romana. Zazvenelo mi je tesnobno občutje predkataklizmičnega časa, ki se materializira v severnem siju, naravnem pojavu, ki je bil leta 1938, samo drobec časa pred izbruhom svetovne kataklizme, dokumentirano viden po vsej Evropi in tudi v naših krajih. Pretresla me je kronika mesta in njegovih prebivalcev, kjer se odvijajo njihova intimna in družbena življenja nemirnega predvojnega časa, pogojenega z delitvijo med Slovenci in Nemci, med malomeščani in lumpenproletarci, med levim in desnim bregom Drave. Dotaknili so se me avtorjevi uvidi, preskoki v prihodnosti likov, usode, ki se je sami v trenutku njihovih življenj v zgodbi ne zavedajo. Zazvenela so mi imena ulic in trgov tega mesta, kjer je deloma potekalo tudi moje otroštvo, in lahko sem tako zlahka povezal Erdmanove spomine na otroštvo, modro žogo, ki jo drži starec v oltarju neke cerkve, in vrtom, kjer rase debel fižol z mojimi lastnimi spomini na otroštvo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko me je stari oče ob svojih opravkih v mestu vodil na hrenovke in kajzerice v kiosk na Glavnem trgu.
Izpolnjeni so bili tisti pogoji, brez katerih se težko lotim uprizoritve v gledališču: z besedilom in temami, ki jih besedilo razpira, sem se povezal v občutku, v čutenju sem prepoznal, za kaj pravzaprav gre, kakšno zgodbo v resnici želimo pripovedovati. Poleg raziskovanja, analize in konceptualizacije je ta začetek, vsaj zame, najpomembnejša stvar, vodilo skozi ves kasnejši ustvarjalni proces, kjer se ustvarjalci zlahka in mnogokrat izgubimo v podrobnostih in tehnikalijah, in nujno je nekaj tako bistvenega in močnega, k čemur se vsakokrat znova vračamo. Ta prvi, celosten in nedeljiv občutek, ki nam ga je vzbudil avtor in ki ga želimo skozi uprizoritev in gledališko pripovedovanje zgodbe posredovati gledalkam in gledalcem.
Je še en majhen, a pomemben dogodek na tej poti. Ko sem se odločil, da bi rad pripovedoval zgodbo Severnega sija in sem poiskal in dogovoril produkcijske, uprizoritvene okvirje, je bilo treba vprašati avtorja za dovoljenje. Seveda sem se na prvi pogovor z Dragom Jančarjem pripravil, želel sem si, da bi ga v uprizoritev lahko prepričal samo s tem, kar sem v romanu do takrat začutil, in z nekaj do takrat domišljenimi elementi načrtovane uprizoritve. Pričakoval sem težek pogovor. Dobil sem nekaj popolnoma drugega. Jančarjeva pripravljenost poslušati, pozornost, odprta in topla radovednost do tega, kaj nameravamo izvesti, me je očarala. Dobili smo avtorjev pristanek in lahko smo se lotili dela.
Bralec bere knjige in knjige pišejo bralca. Tako se se snov, tema, občutek romana počasi selili v nas, prepoznavali smo situacije likov iz romana tudi na čustveno spominskem nivoju, občutek je postajal močnejši in skušal sem ga prepisati, prevesti, obnoviti najprej v dramatizaciji in posledično v uprizoritvi. Z branjem tega kompleksnega in pripovedno razvejanega romana in z mislijo na uprizoritev se je bilo treba odločati, katero zgodbo pripovedovati, kateri poudarek, katera linija nam zazveni, katera je tista, ki nas nagovarja predvsem v občutku in nam določa fokus uprizoritve.
Poleg kronike samega mesta in prebivalcev, skokov v njihovo prihodnost nas je vznemirjal Erdman, njegova duševnost in njegove sanje, tudi ljubezenska afera, predvsem pa iskanje zatočišča, azila v mestu lastnega otroštva. Erdmanovo senzibilnost smo primerjali z občutljivostjo magnetne igle na kompasu, ki se odziva na jakost magnetnega polja. Nekako istočasno s pojavom severnega sija Erdmanova duševnost do konca in nepopravljivo zaniha med obema poloma. Erdman je občutljiv instrument v predkataklizmičnem času tedanjega sveta, ki divje niha skozi dogodke, ki se zgodijo v tistem zmedenem času, pri tem pa neprestano išče smer in smisel.
Erdman je begunec pred kaosom sveta, je na begu v lastno notranjost, v spomine, v svet otroštva, ki je bil še urejen in smiseln. Erdman išče zavetje pred prihajočo intimno kataklizmo. Gre za beg, beg v notranjost, za poskus izstopa iz kaosa sveta, kot ga občuti Erdmanova občutljiva psiha. Izoblikovala se nam je tematika bega, begunstva, ki je v vseh časih in tudi danes prisotno v vseh mogočih oblikah, v najradikalnejši, fizični obliki, ko morajo begunci, sami ali z družino, zapustiti vse, kar so do tedaj živeli in kar jim je določalo lastno identiteto, mogoče celo pustiti za seboj fizične ruševine doma, vsekakor pa mentalne in izkustvene ruševine dotedanjega življenja in oditi v izgnanstvo, zunanje ali pa tudi notranje, v iskanju zatočišča, azila, zavetja pred kaosom. Vsak dan smo lahko begunci na nekem nivoju, vsak dan iščemo in če imamo srečo, lahko najdemo zavetje v čemerkoli že: družini in domu, samotnih sprehodih, intenzivnem druženju, gledališču, branju in seveda umetnosti na splošno.
Ne moremo si domišljati, da zares vemo, kaj pomeni biti begunec, mi vsi, ki imamo srečo, da smo v lastnih domovih, kjer živimo mirno življenje. Če pa pogledamo okrog sebe, v neposredno soseščino in geografsko širše, in če uporabimo empatijo, ki jo premoremo, pa so stvari nedvoumne in pravzaprav zelo črne. Še zmeraj ali pa spet smo tam, kjer je bil svet leta osemintrideset, med neprestanimi vojnami, ekonomskimi migracijami, v vzniku vedno znova oživljenih fašizmov, v pričakovanju podnebne kataklizme. To je poskus bega, ki je obsojen na neuspeh, saj Erdman in prvazaprav cel svet neizbežno drsita po ploskvi, proti razpoki, ki je zazijala pod Erdmanovim korakom v trenutku, ko je izstopil v mestu svojega otroštva, razpoki, ki se je raztegnila skozi Evropo, svet, Erdmanov in tudi naš kozmos.
Verjetno je potrebno na koncu povedati še nekaj o odločitvi, da nameravamo zgodbo Severnega sija uprizoriti dvakrat. Prvič bo uprizorjena v zdaj praznih prostorih Palače Cukrarna, nekoč naseljenih z ljudmi z družbenega roba. Naslov te uprizoritve je Severni sij. Erdman. Drugič, že kmalu zatem, bo uprizoritev, ki bo naslovljena Severni sij. Marjetica., postavljena v klasični gledališki prostor, na oder Cankarjevega doma. Poleg dveh različnih uprizoritvenih strategij in dveh različnih perspektiv pripovedovanja, sta to dva uprizoritvena prostora, ki bi bila težko različnejša, ne samo po namenskosti, arhitekturi itd., predvsem tudi po emocionalni zgodovini. Z isto zgodbo, pri skorajda enaki ustvarjalni ekipi, tako igralk in igralcev kot sodelavk in sodelavcev, je torej tudi prostor tista spremenljivka, ki nas tokrat še posebej zanima. Zanima nas, kako in na kakšen način oblikuje in določa način in perspektivo pripovedovanja oziroma uprizarjanja, dramaturgijo, posamezne poudarke, vključenost gledalk in gledalcev v skupnost z nami, ki zgodbo uprizarjamo.
Gledališče, kot ga v tem času in življenskem obdobju želim udejanjati, je navkljub svojim mnogim pojavnostim in oblikam, teoretskim in konceptualnim izhodiščem ter najrazličnejšim uprizoritvenim strategijam zame v osnovi precej jasna stvar. Gledališče, ki me privlači, izhaja iz zgodbe, ki se nas dotakne, ki seže v mitsko globino, ki trči in nagovori tisto občečloveško v vsakem od nas. V taki izmišljeni in obenem resnični zgodbi so osebe, so liki, ki so izmišljeni, fiktivni, pa čeprav lahko temeljijo na še tako resničnih osebah. V trenutku, ko se gledališče zgodi, izmišljeni liki postanejo resnične osebe in živijo izmišljena življenja v tem, resničnem trenutku. To je preprosto zato, ker so neizbežno prepleteni z vsakokratno igralsko imaginacijo, z življenjskimi izkušnjami igralk in igralcev, z njihovim doživljanjem sveta in nazorskimi stališči, z njihovimi duševnimi in fizičnimi igralskimi telesi.
V gledališču me skoraj nikoli ne zanimajo banalni resnični dogodki iz življenja »perfomerjev«. V prepletu, spoju in prestopu v neko drugo, drugačno obliko je zame čar gledališča. Gledališče, ki me privlači, je v osnovi konvencionalno, ampak zgolj v smislu pristajanja na našo dogovorjeno konvencijo, da nič od tega, kar se dogaja pred našimi očmi, ni zares. Obenem pa pričakujem, celo terjam, da je zares, v tem smislu, da se tisto, čemur sem kot gledalec priča, dogaja tukaj in zdaj. Od gledališča torej pričakujem obe plati, fikcijo in resničnost, v tem je zame temeljno protislovje gledališča. Dogaja se tukaj in zdaj, pred nami, gledalkami in gledalci, ki smo priče živemu dogajanju in ki za čas trajanja predstave tvorimo povezano skupnost. Ne delam si utvare, da umetnost spreminja svet. Če pa se zgodi, da nekdo zaradi tistega, kar smo mi v gledališču ustvarili in z njim skupaj doživeli, spremeni svoja razmišljanja in dejanja in je zato svet lepši, sem pa lahko zadovoljen.
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/azil-v-mestu-lastnega-otrostva