Foto: Arhiv Radio Slovenija
Kaja Novosel: radijske igre TE NI (Klemen Markovčič, 1. 6. 2022), KARL (Brina Klampfer, 8. 6. 2022), SANJAM (Alen Jelen, 15. 6. 2022) in ŽELJA (Klemen Markovčič, 22. 6. 2022). Radio Slovenija.
Foto: Arhiv Radio Slovenija
Štiri kratke radijske igre Kaje Novosel predstavljajo vsakdanjike preprostih ljudi, ki se vsak na svoj način soočajo s pomembnimi življenjskimi odločitvami, odgovornostjo, ki jo imajo do bližnjih, ali pa zgolj prevprašujejo svoj na videz samoumevni vsakdan. Zgodbe povezuje skupni časovno-prostorski dejavnik, to je z avtomobili zapolnjeno križišče, v katerem so se pokvarili vsi semaforji. V radijskih miniaturkah z naslovi Te ni, Karl, Sanjam in Želja, dramaturginja je bila Vilma Štritof, spoznamo majhne svetove ljudi, ki so vpeti v mehanizme širšega zunanjega konteksta usode in naključij.
Zvočna slika stoječega prometa, kjer ljudje živčno, a nemočno trobijo za svojimi volani, nas uspešno popelje v prostor časovne stiske, živčnosti in utesnjene atmosfere, ki se pri vseh radijskih prizorih stopnjuje vse do končne razrešitve. Zunanja atmosfera (tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden) korespondira z zgoščenim notranjim svetom junakov in junakinj, uokvirja njihov miselni tok, poslušalkam in poslušalcem pa omogoča jasno predstavo o tem, kje se junaki in junakinje nahajajo. Zvok avtobusa, prometnega zamaška, klima, smerokazi in trobljenje ponujajo možnost prostorske orientacije, hkrati pa ne zmotijo toka misli ali dialogov med osebami. Zdi se, da je zunanja atmosfera v nenavadni povezavi z valovanjem toka misli posameznic in posameznikov.
Čeprav radijske igre prikazujejo preproste ljudi, so njihove osebne zgodbe veliko manj preproste. Igri Karl v režiji Brine Klampfer in Želja v režiji Klemna Markovčiča povezuje vprašanje človekove usode in naključij o tem, koliko lahko sami vplivamo na svojo okolico in koliko smo kot posamezniki usodno vpeti vanjo. Delavca s tem, ko popravljata semafor, skušata popraviti tudi svoj odnos z bivšo ženo ali materjo potencialnega otroka. Imeti v rokah izvijač, s katerimi se bo neskončna rdeča luč ponovno spremenila v zeleno, lahko potencialno pomeni v rokah imeti življenje, v katerem se bodo medosebni in partnerski odnosi izboljšali. Imeti željo, da boš nekoč za rojstni dan le dobil torto v obliki morskega leva, kot si v radijski igri Želja zaželi potnik avtobusa, pomeni imeti upanje. Upanje, da se v potrošniškem svetu, kjer želje ves čas proizvaja okolica, le najde dan, ko delavki v trgovini ne bo treba več toliko delati. Na izvedbeni ravni te vezi uspešno izraža tudi zvočna podoba dogodkov.
Zgodbe povezuje skupni časovno-prostorski dejavnik, to je z avtomobili zapolnjeno križišče, v katerem so se pokvarili vsi semaforji.
Če se pri zgornjih dveh igrah poslušalstvo lažje poveže z osebami, sta zgodbi radijskih iger Sanjam v režiji Alena Jelena in Te ni v režiji Klemna Markovčiča izkušenjsko bolj specifični, v središče pa postavljata univerzalni temi rojstva in smrti. Bolj kot dejanska situacija v avtomobilu in taksiju sta igri osredinjeni na notranji svet žensk. Pri Te ni se sprva zdi, da gre za dialog med žensko in moškim, a potrebna je močna pozornost, da ugotovimo, da gre v resnici zgolj za halucinacije ženske, ki je v prometni nesreči izgubila partnerja. Igra Sanjam se prav tako poda v notranji monolog ženske, kjer se sanjski svet in resničnost ves čas prepletata. Prav zaradi mešanja realnosti in fikcije, kjer prometni zamašek ostane edina prostorsko zvočna oporna točka, je meja med dogajanjem v mislih in resničnim tu in zdaj premalo zaostrena.
Govor pri vseh igrah je večinoma preprost in dokaj vsakdanji, govorne replike le redko zaidejo v pretirano čustvene reakcije, igralci delujejo naravno in prepričljivo. Replike so izčiščene in jezik tekoč, predvsem to velja za govorno dinamiko v igri Karl igralcev Luke Bokšana in Daria Varge ali za udeležence v avtobusu v igri Želja. Govorni gestus jasno kaže na zunanje dogajanje, a hkrati ne deluje banalno in ne podčrtuje že jasno definirane zvočne slike. Zgolj v radijski igri Sanjam je glasbeno ozadje preveč dramatično zastavljeno in tako pretirano poudarja na vsebinski ravni že tako emotivno zgoščeno tematiko nosečnosti in rojstva, podobno velja tudi za glasbeno izbiro konca igre Te ni, ki z ritmi pop skladbe ne deluje prepričljivo.
Ker so radijske igre razvrščene v enotedenskem zamiku, je njihovo prostorsko vračanje na enoten kraj in čas prometnega zamaška zelo uspešen način, kako v spomin poslušalstva priklicati tudi vse ostale zgodbe. S tem vse štiri igre dobijo obliko koherentne celote, na idejni ravni pa uspešno izrazijo razmislek o tem, da se za naključnim neprijetnim dogodkom na cesti skriva kakofonija misli, premišljevanj, notranjih tegob, simpatij, usod in naključij, ki sestavljajo pisano sliko vsakdanjih bizarnosti.
Radijske igre Te ni, Karl, Sanjam in Želja bo mogoče poslušati na https://365.rtvslo.si/.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/rdeca-luc-med-mnozico-glasov-r