Foto: Anže Malovrh/STA
V 109. letu starosti je na svojem domu v Trstu umrl tržaški pisatelj Boris Pahor. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Ob smrti so se mu poklonili politiki in kulturniki. Predsednik republike Borut Pahor ga je v nagovoru opisal kot "pisatelja brez meja, državljana sveta, človeka srca".
Foto: Anže Malovrh/STA
Borisa Pahorja sta že v mladosti zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, trčil je v vse bistvene totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem in si zaradi kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi.
Rodil se je leta 1913 v slovenski družini v Trstu. Kot otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu. V medvojnem obdobju je sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.
Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča.
Taboriščne izkušnje je strnil v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Prav ta knjiga je Pahorju prinesla svetovno prepoznavnost.
Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.
Prejel je vrsto nagrad in časti, med drugim Prešernovo nagrado, srebrni častni znak RS in francoski red legije časti. Ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti, kar je sovpadalo s 100. obletnico požiga tega doma, sta slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Mattarella pisatelju izročila najvišji državni odlikovanji obeh držav. S slovenske strani je prejel red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo, z italijanske odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.
Njegova literarna dela so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, pa tudi v Španiji in na Finskem. Večkrat se ga je omenjalo kot slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado.
Ob smrti so se mu poklonili politiki in kulturniki. Predsednik republike Borut Pahor je dejal, da se z njegovim odhodom končuje en čas in se pričenja drug. "Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala," je povedal. "Nemogoči potnik skozi zgodovino" je po njegovih besedah "s svojo neverjetno življenjsko silo postal predvsem navdihovalec. Zaradi njega vemo, da si lahko upamo sanjati prepovedane sanje. Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca".
Italijanski predsednik Sergio Mattarella pa se je tržaškemu literatu po poročanju italijanske tiskovne agencije Ansa poklonil z besedami: "Odločen glas slovenske manjšine v Italiji, visok in jasen literarni izraz 20. stoletja, pričevalec in žrtev strahot, ki so jih povzročile vojne, podivjani nacionalizem in totalitarne ideologije, interpret kompleksne zgodovine svoje zemlje, zapušča veliko praznino v evropski kulturi."
Odhajajoča vlada je na Twitterju zapisala, da se je poslovil velik človek, živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja, vzor narodne pripadnosti in življenjske pokončnosti. Odhajajoči premier Janez Janša je ob tej priložnosti delil misel: "Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si."
Predsednik Gibanja Svoboda in mandatar za sestavo nove vlade Robert Golob pa je med drugim zapisal, da je postal slovenski pisatelj kljub nenaklonjenim življenjskim okoliščinam in tedanjemu totalitarnemu režimu, ki je naš jezik globoko odrinil in pregnal iz javne rabe.
Slovenska senatorka v Rimu Tatjana Rojc je ob pisateljevi smrti povedala, da so ga imeli za ikono tako v družini kot v narodni skupnosti. Ocenila je, da je bila njegova beseda, tudi tista najbolj pikra, velik življenjski nauk.
Dolgoletni knjižni urednik Zdravo Duša se je v svojem spominskem zapisu osredotočil na Pahorjev pisateljski začetek. Po njegovih besedah je bil netipičen za slovenskega avtorja, saj je začel pisati iz nekega drugega jezika, saj se je v šoli učil italijansko.
Pisatelj Drago Jančar, ki so ga s Pahorjem vezali številni pogovori in debate, v katerih je bil blizu njegovim etičnim in političnim idejam, je med drugim povedal, da danes razširjena sintagma o njegovem odporu zoper vse evropske totalitarizme 20. stoletja še zdaleč ne pove vsega o njegovi osebnosti in ustvarjalnosti. Po Jančarjevih besedah je bil Pahor po svojih izkušnjah, znanju in vizijah kozmopolit, ki je "vedel, da je to prazna beseda, če ne poznaš človeške tragike in ustvarjalnih vzponov svoje zgodovinske identitete".
Po oceni Združenja novinarjev in publicistov pa Pahor ni bil le izjemen pisatelj in mislec, ampak eden od ustvarjalcev demokratične in samostojne Slovenije ter glasnik medijske svobode.
Ob Pahorjevi smrti so se odzvala tudi združenja Slovencev v Italiji in Avstriji, njegovo delo in življenjsko pot pa so poglobljeno opisali osrednji italijanski mediji. Poudarili so literarno vrednost njegovih del, predvsem pa pomen njegovega spominjanja in opominjanja na grozote nacizma in fašizma ter na zatiranje slovenske manjšine v Italiji.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/poslovil-se-je-zamejski-literat-boris-pahor-kronist-stoletja-zbirno