Foto: Mankica Kranjec
Rok Golob: THE SOUND. SNG Opera in balet Ljubljana, 19. 5. 2022.
Foto: Mankica Kranjec
V četrtek, 19. maja, smo lahko spremljali zadnjo operno premiero letošnje sezone v SNG Opera in balet Ljubljana. Na sporedu je bilo delo Roka Goloba z naslovom The Sound, opredeljeno kot »kozmična opera v enem dejanju«.
Režijo poldrugo uro trajajočega spektakla je zasnoval Jaša Koceli, izvedbo pa vodil Simon Dvoršak. Ustvarila sta velikopotezno, tehnično dovršeno produkcijo v sodelovanju s scenografom Darjanom Mihajlovićem Cerarjem, kostumografinjo Branko Pavlič, koreografinjo Tajdo Podobnik, oblikovalcem svetlobe Davidom Andrejem Franckyjem in avtorjem projekcij Matejem Sušnikom, ki so poskrbeli za izjemno učinkovito in privlačno vizualno podobo predstave. Razkošje zvoka in barv pa se je skozi predstavo žal razkrilo zgolj kot privlačna lupina, ki obdaja precej votlo jedro. Naj pojasnim.
Rok Golob se je predstavil kot avtor mogočne glasbe, ki poslušalca nagovarja s povsem razumljivim, zlahka dostopnim glasbenim jezikom. V njem prepoznamo dediščino poznoromantične, v kontekstu filmske glasbe še vedno živeče estetike. Z njo v sožitju zvenijo prvine pop in jazz glasbe, ki se kažejo tako v melodičnih, ritmičnih in harmonskih postopkih kot tudi v instrumentaciji – orkester izdatno dopolnjujejo tolkala in klavir. Pomembno vlogo pa imajo tudi prvine ljudske glasbe – ne takšne, ki bi jo lahko natančneje geografsko in časovno umestili, temveč takšne, ki predvsem evocira podobe »ljudskega«, »pradavnega«, »prvinskega«, »univerzalno človeškega«. S tem eklektičnim glasbenim slogom, ki bi ga lahko poimenovali »simfonični plemenski pop«, korespondira tudi izbira verbalnega jezika oziroma jezikov. S pop glasbo je v simbiozi živela angleščina, s folkloro izmišljeni jezik laksenščina, prisotni pa sta tudi latinščina in slovenščina. Mešanica jezikov pripomore k ustvarjanju učinka mističnega, ki je skladen s fantazijskim značajem zgodbe. Ta je natančneje opisana v programski knjižici, vendar iz predstave same ni bila jasno razberljiva. Je pa vseeno bilo mogoče razbrati osnovno sporočilo dela »z duhovnim sporočilom o pravem zvoku, resnici in pomembnosti zaupanja v lastno intuicijo«, ki ga je kot svoj operni debi Golob ustvaril v celoti – je avtor tako glasbe kot libreta.
Prvo operno delo Roka Goloba je poseglo po izjemno bogati in dovršeni orkestraciji, po glasnejšem delu zvočnega spektra, po glasbenih floskulah (preverjeno delujočih zvočnih učinkih), povzetih iz različnih slogov, in po privlačni vizualni podobi. Želja po ustvarjanju spektakla je preglasila jasnost podajanja vsebine. Ta pa je tudi sama dosegla protiučinek – z željo po podajanju univerzalnega je zašla v posplošeno. Posledično je predstava The Sound zabrisala mejo med domišljijskim in izmišljenim, med globokim in banalnim. Žal je s tem tudi degradirala lastno zvočno in vizualno podobo na raven, da sta delovala, kot bi bila sama sebi namen – na raven larpurlartističnega spektakla, na raven – po domače – kiča. Vendar – človek le redko vidi in sliši tako kakovosten, vrhunsko izpeljan kič!
Prvo operno delo Roka Goloba je poseglo po izjemno bogati in dovršeni orkestraciji, po glasnejšem delu zvočnega spektra, po glasbenih floskulah (preverjeno delujočih zvočnih učinkih) povzetih iz različnih slogov in po privlačni vizualni podobi.
Poustvarjalci Golobove opere so se naloge lotili z vso profesionalnostjo in odgovornostjo. Orkester, zbor in baletni ansambel so nastopili na visoki tehnični in interpretativni ravni, ki je celotni predstavi dala dostojanstvo. Solistične vloge so oblikovane precej skromno, izstopa le glavna, ki jo je interpretiral Gregor Ravnik. Ta sicer večino časa na odru preživi kot igralec in ne dobi dovolj priložnosti za razkazovanje svojih glasovnih sposobnosti pa tudi igralsko ga povsem preglasijo veliko spretneje režirani in koreografirani člani vokalnega in plesnega ansambla. Glasba Roka Goloba je torej zanj značilna slogovna mešanica, ki kaže hkrati skladateljev samosvoji okus in zvestobo le-temu pa tudi željo po všečnosti in nagovarjanju množic. Kljub nedvomno plemenitemu namenu in zanimivi ideji pa se v tokratnem kontekstu ni najbolj posrečila: obiskovalcev je bilo le za dobro polovico dvorane, na izvedbo pa so se odzvali z nekoliko mlačnim aplavzom in s precej ponesrečenim poskusom stoječih ovacij.
Glasbena kritika je – ko ocenjuje kakovost novonastalih del – precej špekulativne narave. Pravo vrednost nekega dela lahko ocenimo šele, ko do tega dela dobimo tudi časovno, zgodovinsko distanco. Zato bodimo pošteni in prizanesljivi ter Golobovi stvaritvi The Sound dajmo čas, da izkaže svojo odmevnost, vplivnost in dolgoživost. Ampak hkrati se zavedajmo, da je kritika – ko ocenjuje kakovost izvedbe nekega glasbenega dela – zelo eksaktna in ne sme biti niti malo špekulativna. Zato ponovno poudarjam, da je bila premiera predstave The Sound izpeljana vrhunsko. Ljubljanska Opera očitno razpolaga z izvrstnimi tehničnimi in človeškimi resursi, ki pa bi bili veliko boljše izkoriščeni, če bi vodstvo gledališča v repertoar uvrstilo katero drugo delo.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/the-sound-v-ljubljanski-operi-r