Calderón de la Barca: »Življenje se zgodi med usodo in naključjem.«

Drama SNG Maribor, Pedro Calderón de la Barca ŽIVLJENJE JE SEN, režija in koreografija Dragan Živadinov, premiera 14. maj 2022.

Foto: Peter Giodani

Sedela sva v gledališki kavarni v kotu. »Nikoli nisem bežal od gledališča.« Po nekaj trenutkih premolka doda: »In od Srednje Evrope. Lahko bi celo dejal, da je gledališče moje emotivno in intelektualno bivališče, slovensko gledališče štejem za svojo družino. Ko je imam dovolj, se ji umaknem.« Ob omembi imena Dragan Živadinov se sicer nekako »pavšalno« zavedamo, kako zelo svojstveno bivališče je to. Ampak, ali to zadostuje za razumevanje njegovega koncepta dojemanja in zaznavanja sveta, vesolja in življenja v njem? Ob snidenju sem ga označila kot monumentalnega, vendar nisem prepričana, da mu je ta oznaka bila zares blizu, saj se je njegov pogled ustavil, kot da je moral razmisliti o pomenih in metapomenih. Morda res pavšalna oznaka, morda skoraj preveč statična za persono, kot je Dragan. Ko govori, govori vzneseno, energično in popolnoma doživeto. Pogovor se je večkrat prelomil, nikakor razpadel, nepretrgoma ga je spremljala prva iztočnica, prvo vprašanje. Kdo je Dragan Živadinov?

Kdo je Dragan Živadinov?

Najprej: Najprej sem umetnik. Takoj zatem: Umetnik, ki izhaja iz dogodkovnosti, iz umetnosti gledališke režije. V njej delujem poklicno že 40 let. Imam dve življenji in eno smrt, druga je pred menoj. Zgodila se bo 2. maja 2045. Predvsem pa umetniške biografije ni mogoče razložiti premočrtno. Je mnogostranična prizma, v kateri gledamo lome gledališke logike prek doživljanja svobodne volje. S svojo logiko požiram praznino! Umetnost režije je umetnost načinov delovanja sveta. Z umetnostjo vedno proizvajamo enciklopedični nabor vseh možnih konfliktov in nabora vseh možnih dram (Calderón de la Barca:: Življenje je sen). Tako dramske konstrukcije v gledališče vstopajo z antropološkim vedenjem o ponovljivosti vsega možnega (mit – mitologija). Svoboda nastopi, ko je vse mogoče. Zato lahko izbiramo tudi nemogoče izbire.

Mojih prvih 15 let v umetnosti je bilo povezano z retrogardizmom in Neue slowenische Kunst (NSK ). Retrogardizem je stilna formacija znotraj Neue slowenische Kunst ; z Laibachi in Irwinom sem raziskoval odrske pojavnosti. Če je Laibach zastopal ideologijo, je moje gledališče opazovalo religijo; odnos med religijo in umetnostjo. Vzpostavil sem Gledališče Sester Scipion Nasice, ki je s prvim dnem napisalo svoj manifest v treh razvojnih fazah: ilegalna, eksorcistična in retroklasična. Četrta ja bila napoved samouničenja. Dogodki so se v ilegalni fazi odigravali v »katakombah«. Eksorcistična faza je bila povezana z izganjanjem avantgarde iz telesa naroda, z gledališko obrednostjo. S tretjo, retroklasično fazo, smo napovedali dogodek v središču države, to je bil retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom v Cankarjevem domu.

Sem gledališki umetnik, ki izhaja iz 20. stoletja.
In prvič proizvajam predstavo v mariborskem gledališču,
ki se vpisuje v XXI. stoletje.

Zadnja predstava v kontekstu Neue slowenische Kunst je bila Molitven stroj Noordung leta 1992. Koreografirala sva jo z Markom Mlačnikom in z baletnim ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana. V tistem obdobju sem vzpostavil mit Hermana Potočnika Noordunga. Leta 1992 sem v peturni tiskovni konferenci napovedal 50-letno predstavo, ki mi je hkrati že odpirala logiko sodelovanja z Dunjo Zupančič. Od leta 1995 z Dunjo gradiva postgravitacijsko umetnost. Ta ni stilna formacija, kot je retrogardizem, ampak je vsa umetnost, ki tematizira pogoje v gravitaciji nič. Če je bil retrogardizem umetnost, ki se poraja iz umetnosti, je postgravitacijska umetnost »velika težnja« k originalu. Leta 2005 se nama je pridružil digitalni konstruktor Miha Turšič.

Sem Živadinov, strokovnjak za živo in novo.
Sem postgravitacijski umetnik, ki sodeluje z Dunjo Zupančič in Mihom Turšičem.

S štirinajstimi leti sem vstopil v gledališko šolo, kjer sem srečal mariborskega režiserja Janeza Jemca, dramatika Dominika Smoleta in romanopisca Lojzeta Kovačiča. Vsi so bili izvrstni. Bil sem na predavanjih Gregorja Strniše, srečal sem Daneta Zajca. SNG Vrhnika je pomenil moje prvo gledališče. V tem času je imel v Mariboru nek mladenič gledališče Tespisov voz. Ko sva se spoznala, sva zelo hitro postala prijatelja. To je bil Tomaž Pandur. Že takrat sva bila v različnih svetovih, v drugih vesoljih.

S Tomažem sta bila dve skrajnosti.

Zato pa sva sploh lahko bila prijatelja. SNG Vrhnika je bil kratica za Srečno novo gledališče. Poslušal sem radijsko oddajo o Cageu, ki je predvajala njegov manifest Happy New Music. Srečna nova glasba. Tako preprosto je nastalo moje še ne profesionalno gledališče.

In potem se je zgodila Akademija.

Imel sem izjemnega profesorja Mileta Koruna. Z njim ni bilo enostavno, pa tudi njemu z menoj ne. Sem pa že v času študija na akademiji zelo veliko potoval po svetu. Retrogardistični dogodek Marija Nablocka je bil leta 1985 proglašen za najboljšo predstavo Edinburškega festivala (Fringe). V času študija sem bil s svojimi predstavami večkrat povabljen na BITEF. Prelomnega pomena pa je bil zame retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom, ki je na poseben način sprožil idejo o 50-letni predstavi Noordung:: 1995–2045.

Občudujem vse gledališke oblike. Ampak le kot gledalec.

Kako vstopi Dunja?

Ko Dunja vstopi v moj svet oziroma jaz v njen, me njen jezik v celoti preoblikuje. Dunja izhaja iz mehatronskih konstrukcij, iz historičnega konstruktivizma in suprematizma. Dunjino najodmevnejše umetniško zmagoslavje je bilo pred tremi leti, ko je revija Leonardo, ki jo izdaja MIT press, Boston, kjer je najpomembnejše središče robotistike, objavila osrednji članek o njenih umetniških satelitih in antenah.

Sem eksperimentalni umetnik.

Skozi umetnost se vzpostavljajo nove in nove kulturne oblike, ki sprožajo proizvodnjo novih in novih praks z elementi življenja, znanja in spoznanja. Poleg njih pa se vzpostavljajo tudi radikalne umetniške prakse. Vsaka radikalna umetnost je pobuda za reševanje sodobnih problematik. Tehno-logika nam omogoča individualizacijo, ki je do sedaj še nismo poznali. Ob njej se bo izoblikovala ideologizacija, do katere bo potrebno razviti izredno izostreno kritično oko. Razvojna umetnost na noben način ne želi povzročiti propada tradicije. Prej obratno, zanjo išče rešitve pred njenim izginjanjem.

Ne skrivam svojega političnega prepričanja.
Sem levi anarhist.
Sem radikalni ateist.
Eksperimentator.

Premiki in preskoki zunaj zaznave – ali čas/prostor teče drugače?

Zavedati se moramo, da v umetnosti obstaja nestrpnost večine do eksperimentalne in inovativne manjšine. Z Dunjo sva eksperimentalno vstopila v najino prvo predstavo Likvidaturo atraktor. Dotlej nobena moja predstava ni bila povabljena na Borštnikovo srečanje, najbrž zato, ker so bile produkcijsko prezahtevne. Tudi Tomaž zanje ni mogel ponuditi produkcijskih pogojev. Za predstavo Likvidatura atraktor sem prejel nagrado. Takratni predsednik Borštnikovega srečanja Rudi Šeligo, ki je bil moj dober prijatelj, mi je v nasprotju s takratnimi navadami omogočil govor. Tako sem na zaključni prireditvi šel pred Mariborčane in jih opozoril, da je v mestu živel Herman Potočnik Noordung ; mesto pa takrat ni imelo nobenega obeležja, ki bi obujalo spomin nanj. Predlagal sem, da se ta manko popravi. Še na podelitvi je do mene prišel dr. Ludvik Toplak, ki mi je govoril o treh doprsnih skulpturah pred Univerzo in predlagal, da se doda še četrta. Tako se je tudi zgodilo. V tistem času sva z Dunjo obravnavala odnos med umetnostjo, religijo, znanostjo in tehnologijo. Z rojstvom otroka pa sva religijo pustila ob strani. Tako je še danes: opazujeva le odnos umetnosti, znanosti in tehnologije. Vzpostavila sva original: petdesetletno gledališko predstavo Noordung:: 1995–2045.

Ali lahko podrobneje misel o religiji?

Sem globoko religiozen in moja religija je umetnost. Religija je v končni konsekvenci vedno naivna.

/…/

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/calderon-de-la-barca-zivljenje-se-zgodi-med-usodo-in-nakljucjem