Foto: Peter Uhan
Avtorski projekt Aljoše Živadinova Zupančiča po romanu Arkadija in Borisa Strugackega: TEŽKO JE BITI BOG. SNG Drama Ljubljana, 25. 3. 2022.
Foto: Peter Uhan
Avtorski projekt Težko je biti bog v režiji Aljoše Živadinova Zupančiča si za izhodišče jemlje istoimenski ruski znanstvenofantastični roman bratov Strugacki (Težko je biti bog, 1964). Gre za pustolovsko pripoved, ki ponuja tesnoben vpogled v vzpon totalitarizma z izhodiščnim vprašanjem, kakšen bi bil svet, če bi mu umorili renesanso. Dogajanje je postavljeno v distopičen, retrofuturističen svet planeta Arkanar, ki ga naseljuje civilizacija, ki še ni doživela svoje renesanse, humanističnega preporoda, v njej pa še vedno vlada družbeni sistem fevdalizma, ovenčanega z represijo in totalitarizmom.
Minister don Reba (Veronika Drolc) z manipulacijo naivnega kralja Gorana (Maja Sever) utemeljuje svojo represivno oblast. Tovrstnemu makiavelizmu pa se po robu postavlja protagonist Anton don Rumata (Jure Žavbi), ki svojo nalogo pravzaprav opravlja pod krinko. Pretvarja se, da je don Rumata Estorijski, veliki bojevnik. Glavni igralec Jure Žavbi se v celotni uprizoritvi izkaže prav s plasiranjem tovrstne dvojne identitete. A kljub pretežno uspešni krinki ga naposled don Reba razkrinka in mu s tem prepreči, da bi planet rešil pred fašistoidno vstajo.
A navidezno jasna in pregledna zgodba, ki preigrava starodavne motive dobrega proti zlemu in obratno, se ob dramatizaciji, ki sta jo pripravila režiser ter dramaturginja uprizoritve Nika Korenjak, izkaže za spolzek teren. (Ne)razumljivost zgodbe in odmerjanje informacij postaneta glavni pomanjkljivosti predstave. Skozi monološko strukturiran dramski dialog, poln intelektualiziranega izrazoslovja, je težko doumeti vsebino, motivacije, cilje in želje likov ter s tem z gotovostjo razumeti zgodbo, ki bi lahko s predočenjem aktualnih tematik skozi fiktivni, distopični konstrukt delovala srhljivo potujitveno.
»A navidezno jasna in pregledna zgodba, ki preigrava starodavne motive dobrega proti zlemu in obratno, se ob dramatizaciji izkaže za spolzek teren.«
Poleg tega so liki v dramatizaciji zreducirani zgolj na svoje funkcije, posledično pa delujejo brezosebni, kar tudi igralcem ne daje izčrpnega izhodišča. Opisati jih je mogoče predvsem s tem, da so si politično nasprotni. Kljub temu uspe še posebej igralki Veroniki Drolc s taktnim odmerjanjem mestoma stilsko obloženega besedila ohranjati prizemljenost, pogosto celo duhovitost. Z odrezavostjo, stoičnostjo in neprizadetostjo upodobi lik hladnega tirana. Najzanimivejši pa deluje Antonov sluga Uno, nekakšen škratovski Golum, ki ga Peter Frankl telesno in vokalno definira stilsko ustrezno in učinkovito.
Distopičnost ohranja estetika uprizoritve z nekakšno cybertrash, retrofuturistično estetiko, ki v scenografiji Maruše Mali in Aljoše Živadinova Zupančiča združuje primitivizem, futurizem in militarizem. Tehnologija z raznimi videoprojekcijami (Neža Knez, avtorica videa) je na primer kombinirana s preprostimi kosi lesa, na primer z vozom. Kostumografija Claudija Sovre pa z uporabo sintetičnih materialov in športnih oblačil, ki delujejo kot oklepi, odraža po eni strani militantnost, po drugi strani pa z ohlapnejšimi oblačili z manj poudarjeno bojevito estetiko tudi primitivnost planeta.
»Z raziskovanjem različnih uprizoritvenih načinov poskušamo vsaki komponenti omogočiti enakovredno mesto s paradoksalnim obratom,« zapiše dramaturginja uprizoritve Nika Korenjak v gledališkem listu. A poskus demokratizacije uprizoritvenih načel se izjalovi v nekonsistentnost. Poskusi samonanašalnosti in intertekstualnosti pa niso artikulirani najbolje. Med uprizoritvenimi načeli se tako na primer znajdejo elementi biomehanike v oblikovanju odrskega giba ter razpršena citatnost – od Shakespearjevega »želel bi spati […] nemara sanjati?« do »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, a med njimi ni čutiti prave organske povezanosti (razen tega, da naj bi vlekli vzporednice med fiktivnim dogajanjem ter našo družbeno sredino).
Svetla točka predstave je nedvomno eden izmed poslednjih dialogov med Antonom in zdravilcem Budahom: ko se sprašujeta o krivicah sveta, Anton vpraša Budaha, kaj bi svetoval bogu. A naposled ugotovita, da bi vsaka navidezna rešitev, vsak »ko bi le lahko«, rodil novo vrzel, novo krivico, nov paradoks. In v tem je zares težko biti bog. V slednjem se razkrije pomen za naslovom – nanaša se na Antonovo dojemanje svoje negotove vloge opazovalca na planetu: čeprav ima veliko naprednejše znanje, ne more storiti ničesar, saj bi njegova aktivnost ovirala naravni potek zgodovine. Slednja epizoda prodre najgloblje v zarisano tematsko polje uprizoritve in njeno aktualnost še najbolj približa gledalcu.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/intelekt-v-distopiji-antiintelektualizma-r