H koncu gredo Levi, h koncu gre urejanje zadnje številke Arene, moči pojenjajo.
Levi v zadnjih izdihljajih. In – po kolikor toliko nepristranskem ošvrku prizorišča – publika tudi. Malo se nas je zbralo, nekateri že zaviti v pletene puloverje, da bi odgovorili na Sanjino predstavo z izzivalnim naslovom Will you ever be happy again? Tokrat je akademskih petnajst dobilo – za (skoraj) premraženo množico – gigantskih pet plus, saj so se prvič (če izvzamem kakšen večer, ki je zbrzel mimo mene in sem morda zamudila res kaj neverjetnega) zaslišali glasovi negodovanja in je morda kdo zaradi čakanja že prekoračil dnevno nikotinsko dozo.
Deseti, predzadnji dan je bila dvorana skoraj pol prazna (bojda sem bolj pesimističnega duha) in mrzla. Deseti dan sem zehala in si želela kave, ki je tisti dan – za čuda – nisem uspela skuhati več kot enkrat. Pa ne med predstavo, ki me je na posameznih mestih celo nasmejala, četudi sem bila prikrajšana za mesto Titove pionirke, ampak zunaj, v krogu, ko je bila pred mano še cela (delovna) noč. H koncu gredo Levi, h koncu gre urejanje zadnje številke Arene, moči pojenjajo.
Pa je tistih nekaj gruč obiskovalcev vseeno v veselem pričakovanju večera, v pričakovanju trka dveh narodov, v pričakovanju "dobrih" partizanov in "hudobnih" Nemcev. Ker je bil ton včerajšnje predstave bolj hudomušnega značaja z vmesnimi kratkimi intermezzi grenkobe in nelepih spominov, jo je kot tako – zabavnejšega značaja – dojemalo tudi občinstvo. Še dobro, smeh in tresenje ramen namreč (po)grejeta.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ogrejte-kletko