Foto: Jaka Varmuž
Peter Svetina, Maruša Kink in ustvarjalci: RAZCUFANE ZGODBE. Slovensko mladinsko gledališče in zavod Divja misel – Vodnikova domačija Šiška, 26. 3. 2022.
Foto: Jaka Varmuž
Karavana – skupina trgovcev v orientalskem okolju, ki zaradi zaščite potuje skupaj ter od kraja do kraja ponuja svoje blago. A karavana, ki pripotuje v Mladinsko gledališče in naposled iz njega v uprizoritvi Razcufane zgodbe režiserke Maruše Kink in dramaturginje Špele Frlic, ne ponuja eksotičnih začimb, čokolade, soli ali ročno vezenih preprog. Karavana ne prinaša zgodbe. Takšne za vse priložnosti. Člani karavane so hkrati pripovedovalci in udeleženci, predvsem pa iskalci zgodb. Da bi jih našli, obrnejo vsak kamen. A včasih se ti ni treba ozreti daleč, in že najdeš zgodbo. Takšno, ki te pogreje, potolaži ali nasmeji. Karavana je kot kovček, poln zgodb, v katerem je vedno dovolj prostora, da se jim pridruži še ena.
Zgodbe Petra Svetine, ki si jih ustvarjalci jemljejo kot vsebinsko izhodišče uprizoritve, so razcufane, nekoliko nenavadne, celo bizarne. Odvijajo se onkraj predvidenih vzročno-posledičnih verig, znanih pravljičnih junakov in ne delijo na resnično in neresnično. Prežete so z animizmom in grotesknostjo, nepredvidljivostjo ter obilico ironije, kar jih dela izčrpne pri ustvarjanju vsebine za otroke in mladino (uprizoritvena različica besedila je namreč nastala v sodelovanju z ustvarjalci predstave). Pripovedovanja pravljic pa ustvarjalci ne uporabljajo le na vsebinski ravni, temveč jim razmerje med stilsko pripovedjo in dogajalno epiko služi kot uprizoritvena strategija.
Pripovedi, ki jih z vso svojo dramsko napetostjo podaja karavana v zasedbi Line Akif, Daše Doberšek, Blaža Šefa, Staneta Tomazina, pa dopolnjuje zvočna podoba v izvedbi benda Pantaloons (Luka Belič, Aljaž Markežič, David Nik Lipovac). V kombinaciji slednjega je predstava najmočnejša – z vokalnimi in glasbenimi inštrumenti ji uspe pričarati prostor prijetnega, domačega, vabljivega. A ravno v tovrstnem raziskovanju pripovedovalskega principa bi ustvarjalci lahko stopili tudi korak dlje. Izkoristili več potenciala, ki ga ponujajo glasba v živo ter elementi, kot so lučno oblikovanje in različne pripovedne ter interpretativne lege, pri ustvarjanju celovite estetske izkušnje – izdelka, ki bi mlado občinstvo še intenzivneje nagovarjal skozi senzorično, da bi se dotaknil racionalnega.
Kostumografija in scenografija Vasilije Fišer prav tako bogatita konstrukt pravljičnega, ki je prežet z orientalizmom in misticizmom. Uporaba oblazinjenega pohištva ter preprog pritiče domačnosti in vabljivosti, eklektični kostumi v kombinaciji toplih, naravnih barv z ekspresivnejšimi toni ter neustrezno velika (ali premajhna) oblačila pa vzpostavijo like kot svojevrstne privide, puščavske fatamorgane. Vizualna podoba (in tudi celotna uprizoritev) je tako podobna teksturi orientalske preproge; definirajo jo večbarvnost, raznoraznost oblik, ravne črte in vijuge, abstraktnost in konkretnost, skupaj sestavljeni elementi, ki običajno ne sodijo skupaj, vsesplošna randomizacija, zgodbe se sestavljajo in razstavljajo, trgajo, prepletajo, (raz)cufajo. A ravno to, kar predstavo (in njeno vizualno podobo) definira, jo pušča tudi do neke mere nedefinirano in s tem odprto – prostor karavane je kot skica in publika je povabljena, da jo s svobodo domišljije polni po svoje.
Po načelih naključnosti so sestavljeni tudi liki, ki v svoji neobičajnosti, eklektični slikovitosti in s svojimi prismuknjeno neuravnoteženimi (in zato hecnimi) karakternimi poudarki delujejo, kot da bi ušli iz kakšnega scenarija Wesa Andersona ali posebej iz filma The Fall, ki podobno kot uprizoritev naslavlja moč pripovedovanja zgodb in kreativno odprtost otroške domišljije.
A včasih se ti ni treba ozreti daleč, in že najdeš zgodbo. Takšno, ki te pogreje, potolaži ali nasmeji. Karavana je kot kovček, poln zgodb, v katerem je vedno dovolj prostora, da se jim pridruži še ena.
Estetizirani skozi prizmo groteske in magičnega realizma, junaki pripovedujejo vsak svojo zgodbo. Najprej nastopi Stane Tomazin s Pravljico o treh ventilatorjih, ki od izbranih najbolj ohranja strukturo ljudske pripovedke, a vseeno izraža značilnosti poetike Svetine: »Bili so trije bratje ventilatorji. Prvi je bil Silni. Drugi je bil Močni. Tretji je bil Janko. Ta je bil najmlajši, najmanjši in najšibkejši.« In kot se za pravljico spodobi, po razpletu srečnih naključij na koncu kraljestvo prejme najmlajši – v stilu Svetine pa se to zgodi na distanciran in s tem ironiziran način: »'Tebi predajam kraljestvo. Na.' Tako reče oče ventilator in mu da kraljestvo.« Tomazinu pri pripovedovanju pravljice prav tako uspe ohraniti tovrstno distanco, nasploh pa se igralsko najbolj izkaže v svojih humorističnih vložkih, gegih, skečih in pri vzpostavljanju stika s publiko.
Blaž Šef se znajde kot prehodni subjekt med pripovedovalcem in nastopajočim v zgodbi o tekmovanju v brkih. Kot povezovalec tekmovanja (in zgodbe) silovito obvlada jezikovne ravni in gradi svoj lik na nekakšni maničnosti jezika – na videz spontanem, a hkrati neverjetno hitrem nizanju rim in šaljivih dovtipov, ki izhajajo iz pozornega spremljanja okolice, s čimer ritmično in stilistično obogati predstavo, saj v primerjavi z njim ostali ostajajo nekoliko bolj v okviru naturalističnih jezikovno-pripovednih leg.
Lina Akif pripoved o pustolovski opici, ki si je želela dogodivščine, emotivno razplasti ter v prostorsko skokoviti zgodbi spretno prehaja med stanji navdušenja, tesnobe, strahu in olajšanja, ne da bi pri tem zapadla v pretirano stilizacijo ali neokusne vokalne karikature, ki se rade prikradejo v predstavo za mlajše občinstvo.
Daša Doberšek pa celotno karavano povezuje kot nekakšna antropomorfna tvorba med človekom, stolom in puščavsko kamelo, s čimer predstavlja enega od glavnih virov ludizma v uprizoritvi. Kljub lahkotnosti pa daje uprizoritvi z Zgodbo o stolu, ki je postal prestol tudi osnoven dramaturški okvir.
Kljub energetskosti in ubranosti kvarteta pa se v maniri podajanja besedila in naslavljanja publike vseeno pokažejo vrzeli. Ena od glavnih kvalitet pisanja Svetine je, da vsebino poda z mero objektivne distance, like in dogodke opiše takšne, kot pač so. Dramatičnih dogodkov, kot je predaja kraljestva, ali konca zgodbe ne mistificira in ne podaja poudarjeno senzacionalistično. Ravno zato lahko deluje humorno, saj ironizira pripovedovalske prijeme, ki smo jih vajeni. Dejstvo postane golo in zato deluje smešno, smejimo pa se v tem primeru pravzaprav svoji naivnosti. V veliki meri ustvarjalcem to uspe ohraniti, a vendarle se pojavljajo trenutki, ko je besedilo vseeno podano v nekoliko pretirano senzacionalistični ali nastopaški maniri.
Kljub občasnim nekonsistentnostim ustvarjalci z zaključnim songom podčrtajo spodbudno sporočilo uprizoritve o kreativnosti, igrivosti ter odprtem pogledu na svet: zgodbe se skrivajo vsepovsod, le najti jih je treba.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/karavana-zgodb-r