Foto: Darja Štravs Tisu
Charles Gounod: FAUST. SNG Opera in balet Ljubljana, 17. 3. 2022.
Foto: Darja Štravs Tisu
V četrtek, 17. marca, smo bili priče premieri opere Faust Charlesa Gounoda v ljubljanskem opernem gledališču. Predstavi je – poleg poklona in aplavza – sledil tudi nepričakovan kratek nagovor režiserja Franka Van Laeckeja. Z njim je snovalec predstave razodel lasten pogled na nedavne dogodke v zaodrju ljubljanske Opere – natančneje na odnos njenega direktorja Staša Ravterja do umetniške svobode režiserja kot umetnika, ki je kot tak vpleten v družbeno dogajanje ter se je posledično dolžan nanj tudi odzvati. V preteklih dneh je bilo v medijih že precej govora o tem dokaj nevsakdanjem dogodku, zato naj fokus pričujočega besedila ostane čim bolj skladen z namenom le-tega – oceniti predstavo samo.
Eno vsebinsko najuniverzalnejših, slogovno najžlahtnejših in estetsko najpretresljivejših oper romantične dobe smo v Ljubljani, v izvedbi domačega ansambla, lahko gledali prvič po skoraj dveh desetletjih. Gounodev Faust od glasbenikov-poustvarjalcev zahteva veliko – toda prav toliko tudi od oblikovalcev njegove vizualne podobe. Poleg za interprete izjemno zahtevne glasbene materije ta Gounodeva mojstrovina že tradicionalno navdihuje k ustvarjanju slikovitih scenografij, polnih posebnih svetlobnih učinkov. Scenograf Paul Gallis je posegel po nekaj izvirnih rešitvah, ki so z minimalnimi sredstvi učinkovito prestavile dogajanje v kontekst pekla, cerkve, zapora ... Pri tem so bili ključnega pomena svetlobni efekti, ki sta jih oblikovala Marc Heinz in Jasmin Šehić. Skladno z vsebino opere ter z namigi na aktualno situacijo v družbi so se odzvali tudi kostumograf Yan Tax ter koreografi Frank Van Laecke, Ingrid Coppieters in Lukas Zuschlag.
Pri izvajanju Gounodevega Fausta morajo biti nosilci treh vodilnih vlog izbrani s posebno pozornostjo: tako do njihovih pevskih in igralskih sposobnosti kot ne nazadnje tudi do samega fizičnega videza. V tem pogledu je bila izbira premierne solistične zasedbe več kot posrečena, sploh v primeru Mefista. Interpretiral ga je izjemno privlačni in prepričljivi Peter Martinčič. V isti vlogi smo ga v sezoni 2018/2019 lahko gledali v Operi in Baletu SNG Maribor, kjer je navdušil z enakimi kvalitetami: z mogočnim, temačnim, a izjemno gibčnim glasom ter z enako prepričljivim videzom nevarno šarmantnega zlodeja. Na skoraj enako vrhunski ravni sta svoja pretresljiva pevska in igralska prispevka podala tudi Aljaž Farasin kot Faust ter izjemna Martina Zadro kot Margareta. Jože Vidic v vlogi Valentina je prepričal tako z igro kot s petjem, Nuška Drašček kot Siébel je sprožila že pričakovan in povsem zaslužen val navdušenja, nastop glasovno in vizualno enkratne Mirjam Kalin v vlogi Marte pa je prinesel dobrodošlo komično protiutež tragični glavni zgodbi. Vse ansamble, vključno z dobro pripravljenim orkestrom, je vodil ter v homogeno, povedno celoto povezal izjemno vsestranski in že mednarodno uveljavljeni mladi belgijski dirigent Ayrton Desimpelaere. Posebno pohvalo si zaslužijo člani zbora, ki ga sicer vodi Željka Ulčnik Remic – z impozantno zvočnostjo in spretnim gibanjem na odru so pomembno sooblikovali predstavo kot veličastno podobo človeške usode.
To podobo, ki se je lahko dotaknila vsakega izmed prisotnih kot izjemno intimna in univerzalna, je zasnoval belgijski režiser Frank Van Laecke. V letošnji sezoni ljubljanske Opere smo že doživeli eno njegovih izvrstnih kreacij – Bellinijevo Capuleti e Montecchi. Zato je prav posebna škoda oziroma nedopustna napaka, da vodstvo SNG Opera in balet Ljubljana pri oblikovanju tokratne produkcije ni imelo več posluha (ki bi ga, ne nazadnje, pričakovali tudi v kontekstu profesionalnega odnosa do ustvarjalca) do senzibilitet tega izjemno navdihnjenega in čutečega režiserja, ki je po predstavi javno oznanil konec sodelovanja z ljubljansko Opero.
Zato je vsaka umetnost tudi politično dejanje. Kdor meni, da lahko v današnji družbi ustvarja »apolitično umetnost«, si zatiska oči pred dejstvi, ki mu jih umetnost sama razodeva.
Celotna ustvarjalnost Charlesa Gounoda (1818–1893) je bila razpeta med dvema vzporednima svetovoma glasbene romantike – operno in sakralno glasbo. Sobivanje cerkvenega in posvetnega prežema tudi njegovo najbolj znano opero, ki se opira na Goethejevo tragedijo z istim naslovom. Njena vsebina prepleta resnični svet s krščanskim peklom kot krajem večne pogube, ki je kazen za tuzemske (pre)grehe: hudičevim ukanam se ne more upreti nihče, niti učen in moder mož, kot je Faust; kazni za pohlep in lahkomiselnost pa lahko ubeži le iskreno skesana duša, kot je Margareta. Prava umetnost je vedno nosilec etičnih vrednot. Predstavlja tako diagnozo kot tudi zdravilo za rane človeške družbe. Zato je vsaka umetnost tudi politično dejanje. Kdor meni, da lahko v današnji družbi ustvarja »apolitično umetnost«, si zatiska oči pred dejstvi, ki mu jih umetnost sama razodeva
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/velicastna-upodobitev-cloveske-usode-r