Še eden od tistih (ne)angažiranih kolumnističnih prispevkov, ki ne izražajo mnenja uredništva, čeprav to ne pomeni, da je le-to do njega apatično.
Uredniška ekipa me je angažirala, da spesnim en angažiran tekst na temo angažiranosti. Ker sem precej angažirana (če to pomeni zavzeta) piska o sodobni scenski umetnosti, sem ta angažma pri priči sprejela. Potem pa me je spreletelo, da angažiran po čisto slovarski definiciji največkrat pomeni družbeno angažiran. Jaz pa ne participiram na nobenih protestih, nisem borka za pravice živali, nisem »zelenomirovka« niti članica kakšnih drugih tako ali drugače angažiranih grupacij. Pravzaprav tudi politične strani v časopisih najraje preskočim. Malo se mi zeha celo ob problemu kulturne politike, kar je zame precej nevarno, ker imam kronično izpahnjeno spodnjo čeljust in se mi lahko ob vsakem zehanju zaskoči, zato se iz zdravstvenih razlogov razglabljanju o tem problemu najraje ognem.
Celo slovenski študentje se mi ne zdijo pretirano apatični, nekateri moji znanci so prav hiperaktivni, čeprav ne porabijo svojega prostega časa ravno za risanje transparentov. Sploh mi nikoli ni bila jasna povezava med apatičnostjo, ki je pravzaprav nek splošen psihološki pojem, ki označuje brezvoljno ravnodušnost, in apolitičnostjo. Povezavo bi prej našla med apatičnostjo in politiko samo, saj si v parlamentu večina poslancev prav letargično vrta po nosu ali pa se čoha po pleši in vsi so podleženi tisti dejavnosti, ki je zame iz zdravstvenih razlogov tako nevarna. Čeprav se nekateri posamezniki zares prav poskočno in z gromkimi parolami tej politiki upirajo in so, kot bi rekli, politično angažirani, pa so samo del te apatične institucije, ki ji rečemo politika, in dominanten lenivski režim jih z raznimi kompromisi in pogajanji hitro posrka v svojo sredo. Kdo pa sploh še verjame v enega najbolj apatičnih, neangažiranih in medlih sistemov, kar jih obstaja, čeprav se mu tako čedno zveneče reče demokracija? Ne razumite me narobe, nisem kak promotor neototalitarističnih režimov, to bi bila absolutno preveč politična izjava zame.
Najbrž je očiten izhod v sili za vse dvomeče in apatične do politike angažma v umetnosti. Ta institucija je v zgodovini človeštva prav tako kot politika izjemno pomembna, ima svoj renome, hkrati pa je njeno polje dosega ožje, ni tako blazno konkretna, da bi ji lahko očitali utopičnost. Danes, ko nihče pravzaprav ne ve več natančno, kaj umetnost je in čemu služi, je postala nekaterim, pa četudi jim rečete ciniki, najljubši način bivanja, saj edina omogoča cinizem na lasten račun, kar pa že ustvarja nek smisel, nek umetniški koncept, neko umetnino. Na polju politike pač ni mogoče ustvarjati lastnega političnega režima, medtem ko vsako umetniško delo na novo izumlja definicijo umetnosti in skoraj vse kot umetnost tudi funkcionira (čeprav ne vse za vsakogar, hvalabogu). Zakaj bi potem na vsak način želeli izskočiti iz tega prelepega mikropolitičnega mehurčka in z angažirano umetnostjo spreminjati svet? Jaz se ne grem več nobenih utopij in ogromna sprememba se mi zdi že ta, čisto sebična, ki sem jo izkusila sama na sebi, ko sem začela redno pisati prispevke o sodobnih scenskih umetnostih in pri tem našla nek izhod iz vsesplošnega nesmisla. Nobenemu drugemu tega svojega smisla ne bom vsiljevala, ker - prvič - nisem humanitarna delavka in - drugič - vsakemu se ne bi prilegal.
Mislite, da sem sebična, cinična? Morda. Ne morete pa mi očitati neangažiranosti, saj skoraj vsak dan in vsak večer za majhen, ali pa noben denar po več ur skupaj besno tipkam analize in kritike predstav. Največkrat celo zavzeto. Toliko o angažiranosti. Ali pa ste morda mislili angažiranost kot »engagement«, celo » to be engaged«? V zadregi. Sem zelo srečna v zvezi, hvala, a zaroka se mi, oprostite, zares zdi ena absurdna stvar. A o tem kdaj drugič.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/dnevnik-de%C5%BEurnega-cinika