Uprizoritev z odrskimi podobami raziskuje status quo in njegovo melanholično dimenzijo. Poraja se vprašanje, kaj je ta temačen opojni užitek, v katerem je lažje bivati, kot pa se spremeniti. Zaradi obsežnosti in brezizhodnosti občutka katastrofe se zdi, kot da se je izgubila želja, da se še kamorkoli premaknemo, kot da bi ostali v enem samem trenutku, zgolj še skopo razmišljujoči o sedanjosti, so o predstavi zapisali v gledališču.
Režiser je na novinarski konferenci povedal, da se uprizoritev ukvarja z modelom kataloškega snovanja različnih eksistencialno polnih situacij, ki so zelo blizu našemu doživljanju sveta, in sicer tako v splošnem univerzalnem smislu kot tudi v radikalni samoti, osamljenosti in izgubljenosti 21. stoletja, še zlasti zadnjih nekaj let.
"Projektno raziskujemo te male trenutke, v katerih naše duše trepetajo, hrepenijo po bližini, po stiku, po drugem, hkrati pa zaradi nekih smrtnih paradoksov, lastnih egov, pritiskov kapitala, pritiskov celotnega družbeno političnega ustroja sami ne uspemo izstopiti iz paradoksov, ki nas osamljujejo," je izpostavil Šilec Petek.
Direktor Prešernovega gledališča Jure Novak je poudaril, da gre za posebno predstavo, gosto, kontemplativno študijo z malo besedila, veliko glasbe in vizualij, ki zelo ekspresivno niza občutja in atmosfere. Za likovno podobo je poskrbela skupina FrešTreš, za glasbo pa Laren Polič Zdravič.
Predstava je izšla iz študija drame Rudija Šeliga Kdor skak, tisti hlap. Vendar se je ekipa ob premisleku, kako se najbolj iskreno in relevantno izrekati o vprašanjih, ki jih odpira drama, odločila za avtorsko pot.
V proces nastajanja so bili močno vpeti tudi sami igralci, in sicer Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Miha Rodman, Vesna Slapar in Aljoša Ternovšek. Za scenografijo je poskrbela Nika Curk, za kostumografijo Tina Bonča, umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec maske pa Matej Pajntar.