Simona Hamer / Foto: Petra Veber
Simona Hamer: RAZGLEDNICE. Radio Slovenija, 10. 2. 2022.
Simona Hamer / Foto: Petra Veber
Dramsko besedilo dramatičarke Simone Hamer, ki je leta 2017 prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo, se po odrski uprizoritvi v Mali Drami SNG Drama Ljubljana (premiera 12. april 2017) v novi premieri na radiu ARS predstavlja še v zvočni podobi. Besedilo Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni v radijski igri opušča svoj podnaslov, v ustvarjalnem branju pa bolj kot poudarjanje družbenokritičnih nivojev besedila raziskuje radost popotovanja, prevprašuje vrednost in fenomen (otipljivega) spomina, ki ostane po vrnitvi v stoični vsakdan.
Enourno nizanje krajših vsebinsko bogatih utrinkov eksotičnih svetov in življenj po vsem svetu v kombinaciji z nekaterimi najpomembnejšimi zgodovinskimi mejniki poteka tako v časovni kot prostorski dimenziji, v več-perspektivnost pa se vmes dramaturško logično, a izvedbeno zahtevno vpenjajo še fantastični monologi, ki bolj kot o konkretnem pronicljivo spregovorijo o večno resničnem na našem planetu nekoč in zdaj. Kompleksna popotniška struktura z ekskurzi v zgodovino in v pravljične svetove, kjer spregovori tudi tisto, čemur ne znamo prisluhniti, se v režiji Primoža Ekarta – ki se s tem projektom prvič predstavlja v vlogi radijskega režiserja – odvija skorajda kot wendersovski road movie, ki spodbuja k subjektivni sodbi videnega in zaznavanega, ob tem pa ciljno publiko ne poučuje o tem, kakšna naj bi ta sodba bila. Režijski koncept stremi k skorajda koncertni uprizoritvi bolj ali manj integralnega besedila z le minimalnimi izpusti in dramaturškimi posegi, ki poudarjajo celovitost mozaičnosti (dramaturginja Vilma Štritof). Igrano besedilo, ki se v posameznih blokih primika maniri snemane bralne uprizoritve, lahko sicer na trenutke želi drseti v monotonost, a se temu pravi čas izmakne s spremembo bodisi vsebine bodisi ritma. Asketski zvočni in glasbeni vložki so delo glasbene opremljevalke Darje Hlavka Godina v sodelovanju s tonskim mojstrom Matjažem Mikličem, ki dramaturško pogosto služijo zgolj naravnemu zarisu okolja likov, ko je to smiselno, pa tudi dejansko razširijo asociativno polje posamezne spominske krajine.
Nevsiljivost režijskega in glasbenooblikovnega koncepta pusti gostemu besedilu dihati in razširjati se v naravni razgibanosti, kar se še posebej občuti na koncu, ko se žarenje svetovne živopisnosti postopoma pretvarja v sinestetično sivino vsakdana, kjer »nikjer nikogar« ni.
Radijska igra z zvočnim (ne plašnim, temveč premišljenim) minimalizmom zvočnega v ospredje nastavlja igralsko interpretacijo osemnajstih igralk in igralcev, ki tako idejno kot pojavno zasedajo zelo razgibane vloge: od krajših vlog mimobežnih znancev prek ključne protagonistke, Osvajalca in Oprode do včasih irealnih in le včasih realnih bitij, kot so sanjsko Drevo (Silva Čušin), melanholično Indijansko pero (Nina Valič) ali pa sklepni dandyjevski Fotoaparat (Rok Kunaver). Glavnina dogajanja zagotovi sloni na protagonistki Tinki, ki s svojim fotografiranjem med potovanji lovi stotinko sekunde kasneje pozabljene trenutke: Tinka Barbare Cerar zaživi kot junakinja, ki čuti radost do tujega in jo razliva tudi okrog svojih možnih (votlih) strahov med popotovanji, poslušalec pa jo zmore začutiti tudi kot subtilno opazovalko svojega okolja in kot sočloveka ljudem v sledovih, ki ji pot prekrižajo le za kratek čas. Spretno razigrana in interpretativno razgibana glede na zgodovinsko obdobje, v katerem se trenutno nahajata, sta tudi Osvajalec Primoža Pirnata in Oproda Gregorja Grudna, ki sta duhovit preplet nasprotij zabavnega in žalostnega, bolečega in radostnega – pa tudi lahkotnega in problematičnega.
Vsesplošna atmosfera radijske igre je v svoji nežni razgibanosti in tekočem ritmu prijetna ter intrigantna, v duhu okolja nastanka celo bodreča, saj ne žaluje za minljivostjo doživljaja, temveč slavi obstoj le-teh in upa na ponovno polno doživljanje nečesa še neotipljivega nekje v (bližnji) prihodnosti, zato je poslušanje tolažilno početje predvsem za tiste, ki hlepijo po ustvarjanju novih spominov nekje daleč stran. Nevsiljivost režijskega in glasbenooblikovnega koncepta pusti gostemu besedilu dihati in razširjati se v naravni razgibanosti, kar se še posebej občuti na koncu, ko se žarenje svetovne živopisnosti postopoma pretvarja v sinestetično sivino vsakdana, kjer »nikjer nikogar« ni. Odsotnost režijske (pre)obloženosti in (pre)napihnjenosti lahko sicer istočasno kot prednost in prepustnost nians razumemo tudi kot možen odprt prostor za izboljšave in še večjo konkretizacijo avdio prostora; vendar se bistveno vprašanje poraja ne znotraj te produkcije, temveč v širšem polju radijske priredbe in priprave kompleksne, že davno ne več klasične dramske strukture, ki je močno prisotna v slovenskem prostoru in pred klasičnimi vzročno-posledičnimi vzorci postavlja inovativne avtorske principe dramske pisave.
Zato se veselimo tovrstnih projektov z besedili sodobnih domačih ustvarjalcev, ki bodo inovativna in poglobljena, hkrati pa bo iz njih vel ne le odnos do besedila, temveč tudi pristna toplina.
Radijska igra Razglednice je bila premierno predvajana na Prvem programu Radia Slovenija v četrtek, 10. 2. 2022. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2022/01/simona-hamer-razglednice/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.
Radijski igri Razglednice je bila posvečena oddaja Oder, ki je bila na sporedu 8. 2. 2022. Prisluhnete ji lahko na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2022/01/oder-350/.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/lovljenje-pristnosti-belezenje-resnicnosti-r