Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Marko Sosič: MEJA SNEŽENJA. Koprodukcija SSG Trst in PG Kranj, 21. 1. 2022.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Prva slika: oče in hči. Oče v starosti in hči, ki se je prehitro postarala. Sveže oprano ter zlikano perilo in polenovka za večerjo – hčerina skrb za očeta. Čevlji, ki trgajo nogavice in dlake v režah kopalnične preproge – očetova nebogljena želja po še več pozornosti. Nihanje od nestrpnosti k nežnosti. Druga slika: moški in ženska – on nekoliko starejši od nje, sicer oba stara okrog trideset – vstopita v isti prostor, v katerem sta še pravkar bila oče in hči. Duhovi prejšnjega prizora še plujejo po prostoru, ko se nova prišleka pogovora lotevata z različnih strani, besede se deroče zaganjajo pa spet hitro zastajajo.
Kot prva predstava v letu 2022, ki jo SSG Trst posveča 120. obletnici ustanovitve dramatičnega društva v Trstu, je na velikem tržaškem odru krstno izvedbo doživela Meja sneženja Marka Sosiča, pred slabim letim preminulega pisca, režiserja in nekdanjega umetniškega vodja ter ravnatelja prav tega gledališča. Drama v enem dejanju svoja vprašanja – kot tudi vejice in pike, sploh najraje pa tropičja – razpira skoz prizore družinske dinamike. Odnosi med očetom, hčerjo Ido in sinom Ivanom tvorijo začaran trikotnik, ki obenem deluje neprodušno zaprto v na videz samozadostni sklenjenosti in ranjeno razprto ob bolečem spominjanju na umrlo mater, ki je (kot se namiguje) že pred leti storila samomor. Nekega dne v ta urejeni (četudi ne ravno optimalni) družinski mikrokozmos vstopi Leila. Nečakinja umrle matere je spregledana sorodnica, ki s svojim prihodom odpre vrata močnemu sunku vetra makrokozmosa, pred katerim so se Oče, Ivan in Ida zatekli v varno omejenost. Besedilo, ki na tehtnico postavlja toge individualne odločitve v krizni družbeni stvarnosti, je bilo Goranu Vojnoviću zaupano za njegovo prvo gledališko režijo. Režiser je igralce skupaj z dramaturginjo Marinko Poštrak in asistentom režije Francescom Borchijem vodil v premislek o strahovih, ki naseljujejo protagoniste Meje sneženja – o strahovih, ki se izražajo tako v obliki ksenofobije in patriotizma kot tudi kot čustvena odvisnost akterjev in podrejanje oz. nadvlada posameznikov znotraj družinskega trikotnika.
Ujetost v zapredek strahov in bolečih spominov močno izraža scenografija, pod katero se podpisuje Marco Juratovec. Stene osrednjega bivanjskega prostora, ki združuje kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v enem, so sestavljene iz različno velikih oken. Vsaka izmed sten vsebuje tudi napol zastekljena vrata, ki naj bi omogočala vstop in izstop iz kokona nelagodja, a so v prozorne stene tako spretno vkomponirana, da prostor ob zaprtih vratih s svojimi mnogoštevilnimi okenskimi okvirji deluje kot kletka. Okenska stekla naj bi bila transparentna, a teh oken kot da ni nihče pomil vse od materine smrti. Zabrisan pogled skozi umazane šipe v domišljiji budi podobo sivih deževnih dni, ko dežne kaplje neutrudno zadevajo ob steklo, trkajo in trkajo, rade bi vstopile, kot bi se rade tudi solze tistih za okni izlile – okna družinskega domovanja pa ostajajo trdno zaprta in solze njegovih prebivalcev zataknjene za jezom nekje globlje od grla. Pred konstrukcijo bivališča, ki je na odru še dodatno dvignjena in torej nekakšen oder na odru, se razteza pas peska, dvorišče, kjer ima oče svoje vrtnarske pripomočke. Ta pas dogajanje od občinstva dodatno oddaljuje, zdi se, da zremo dlje v preteklost, v melanholijo nekega drugega prostora in časa. Vtis oddaljenosti dodatno poglabljajo kostumografija Jelene Proković, ki z izbranimi kroji in vzorci v vseh odtenkih rjave in bež diši po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, oblikovanje luči Jake Varmuža, ki dogajanje zvečine ovija v hlad, a jih na trenutke tudi topleje obarva in nostalgični zven radijskega oddajnika, ter otožen klavirski motiv Tamare Obrovac, ki odpira vrata v in iz dogajanja.
Okenska stekla naj bi bila transparentna, a teh oken kot da ni nihče pomil vse od materine smrti. Zabrisan pogled skozi umazane šipe v domišljiji budi podobo sivih deževnih dni, ko dežne kaplje neutrudno zadevajo ob steklo, trkajo in trkajo, rade bi vstopile, kot bi se rade tudi solze tistih za okni izlile – okna družinskega domovanja pa ostajajo trdno zaprta in solze njegovih prebivalcev zataknjene za jezom nekje globlje od grla.
Otožnost je prvo čustvo, ki ga na oder prinese Oče Boruta Veselka, otožnost ob starostnem pozabljanju in okornosti – kako se vendar zavežejo vezalke?! – njegova sključena drža in počasna hoja namigujeta na nebogljenost, ki pa se kaj hitro zasuče v ukazujočo moč, ko Oče kot osrednji nosilec konflikta ob Leili začuti globoko zakoreninjen prezir in sovražnost. Veselko vse to učinkovito izrazi s spremenjeno, nenadoma skoraj vzravnano držo ter z odločnim govornim nastopom, ki drugim vpletenim ne dopušča ugovora. Sin Ivan Primoža Forteja je Očetu prepričljivo podložen tako s povzemanjem njegovih stališč kot nasploh v svojem nastopu, ki je zaznamovan z negotovostjo in nerodnostjo, zaletavostjo in jecljanjem. Leila Žive Selan zaživi v dobronamernosti in zadregah, v drobnih gestah topline in vročekrvnem izbruhu dolgo zadrževane frustracije, Ida Nikle Petruške Panizon pa v utelešanju skrbi in zvestobe niha od naježene napetosti k opiti zmehčanosti, skozi katero naposled prodrejo drobci poezije. Jezik vseh nosi pečat tržaške govorice predvsem v značilnem besednem vrstnem redu (kar je integralen del Sosičeve pisave), sicer pa je izgovarjava knjižna pogovorna (lektor Jože Faganel).
Meja sneženja je zasnovana kot realistična družinska drama, ki naj bi temeljila na skrivnostih, zamolčanosti, neizgovorjenem. Začetek vzbudi pričakovanja velikih razkritij in preobratov. Veliko razkritje se zgodi (Leila je sestrična Ivana in Ide; Oče Leilini družini med vojno na območju bivše Jugoslavije v devetdesetih nikakor ni želel opreti vrat svojega doma in s sorodniki svoje žene še sedaj ne želi nikakršnih stikov), preobrat tudi (Ivan je očividno zagledan v Leilo in goji upe o zbližanju, ti pa se ob razkritju sorodstva v trenutku razblinijo) – pričakovanja pa nadomesti razočaranje. Temu v veliki meri botruje mnogo preveč pojasnjevanja, saj velikokrat že druga replika razkrije, kar je prva namerno skušala zamolčati; razkritja in izbruhi besa pa vsakokrat preskočijo nekaj stopnic gradacije ter pustijo okus po pravičniški neučakanosti. Nasploh se karakterji bolj kot v akciji razkrivajo v besedah. Vsi indici ksenofobije in patriotizma so izraženi zgolj kot izjave o navdušenju nad himno in zastavo ter nedvoumno nestrpnostjo nad komer koli, čigar korenine segajo na območja druge države, predstava pa nas pušča skoraj povsem brez kakršnega koli vizualnega/slušnega indica, ki bi govoril sam zase brez dodatnega pojasnjevanja dramskih karakterjev. To delo – sicer dokaj ilustrativno – tako opravi le vršiček nageljna, simbola slovenstva, ki se ga Oče nazadnje le odloči podariti Leili in s tem nakaže možnost sprave. Sovražna nastrojenost se zaradi prevelike zasidranosti zgolj v besedno zazdi podtaknjena in neorgansko izgrajena. Četudi se marsikaj izreče in so dramske osebe bogatejše za soočenje s preteklostjo ter par dolgo prikritih dejstev, pa spoznanja izzvenijo votlo, brez odzvena – solze so razblinijo, ne da bi bile kdaj izjokane, okna pa ostajajo kalna.
Predstava se zaključi s poetično družinsko sliko, zapredeno v belo svetlobo, ko ob nostalgični glasbeni temi po zraku zaplujejo snežinke – jaz pa v toplem valu spodbudnega premierskega aplavza potrto ugotovim, da me je uprizoritev kljub številnim posamičnim kvalitetam pustila na hladnem.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/ujetost-v-ne-izreceno-r-1