»Bili so odsotni, ko bi morali biti zraven, bili so nemi, ko bi morali kričati«

Avtor: Maja Borin

Drama SNG Maribor, Cankarjev dom, Drago Jančar TO NOČ SEM JO VIDEL, režija Janez Pipan, premieri 24. september 2021 (SNG Maribor) in 22. januar 2022 (CD).


Foto: Peter Giodani

Odrska priredba romana, ki ste jo podnaslovili scenska balada v treh slikah, je postavljena v prelomne dogodke 20. stoletja, ki so zaznamovali vsakega posameznika ne glede na njegov socialni, jezikovni ali družbeno-politično položaj. Bo velika mednarodna zasedba v vašem gledališkem triptihu to »boschevsko« polnost slikala z barvami izginjajočega impresionizma, pomikajočega se proti ekspresionizmu ali še dlje?

Estetske formacije, ki jih omenjate, s svojim presejanim jezikom in ideološkimi redukcijami danes ne zmorejo več govoriti na polno; usta, ki jih odpirajo, ostajajo nema, iz njih ni več nobenega krika. Že dvajseto stoletje jih je pokopalo pod ruševinami. Njihove današnje simulakre seveda izpuščam iz fokusa. Tudi Bosch je »samo« nekakšen naivec. Dvajseto stoletje ni Proustov izgubljeni čas, ki bi ga bilo spet mogoče najti. Pač pa je to čas, ki je še vedno tu, z vsemi posledicami; čisto nič ga ni treba iskati. Če pa že iščemo formo (danes rečejo format), ki jo lovi gradivo Jančarjevega romana, je to najbrž tragedija, v kateri je prestol mita zasedla zgodovina. Jaz sem se raje odločil za balado, pri čemer sem se zgledoval po tistih modelih, ki jih poznamo iz slovenske (in delno še nemške) ljudske poezije. In po Prešernu, brez njega skoraj ne gre. »Scenska balada v treh slikah.« To noč sem jo videl je zato poizkus ljudskega gledališča, in sicer v tradiciji, katere vrh predstavljajo ljudski komadi Bertolta Brechta in Ödöna von Horvátha. Lahko bi navedel še nekaj filmskih modelov, vendar to pravzaprav niti ni pomembno. Delam po svoje, pri tem pa sledim impulzom svoje spontane, divje misli. Nastaja gledališče, kakršnega sem vedno delal in ga po korakih razvijal zadnjih štirideset let; bolj zase, kot pa je to kakorkoli zanimalo druge. Sem gledališki samotar, ki ga je snov Jančarjevega romana hitro opekla po koži. Balada pomeni nekakšen predprostor tragedije. Vrata do prizorišča tragedije so v baladi včasih na široko odprta, vedno pa vsaj odškrnjena. Ozadje tragedije naseljuje mit, v našem primeru zgodovina. Naša zgodba se podi med različnimi časi in prostori, njene fragmente pa skušamo ujeti v prehodih med zgodovinskimi prostori in intimnimi (lastnimi) sobami: med prostori zgodovine kot mita, mythosa, pripovedi, in intimnimi prostori balade, kjer živi in drhti tisto človeško »gradivo«, ki ga zgodovina vedno spregleda in zavrže. Uprizoritev zato ni nekakšen »objektiven« zgodovinski prikaz, še manj »odkrivanje prave resnice« stvarnega dogajanja ali celo ideološka polemika z zgodovino(pisjem). Nasprotno: njen pogled je poudarjeno subjektiven, sestavljen iz nezanesljivih in pogosto dvoumnih spominskih prebliskov, pri katerih nismo gotovi, ali gre za pravo spominjanje ali samo za nekakšno pisanje sanj po vodni gladini. Uprizoritev lovi sanje različnih sanjalcev, organiziral pa sem jih v tri dele, lahko bi celo rekel, da v tri samostojne predstave. Te sanje se v nasprotju s tradicijo pričnejo v raju in končajo v peklu; potovanje se začne z Orestom in konča pri Agamemnonu. Toda vse te primerjave so, čeprav jih je bilo nujno premisliti in navesti, tudi že obupno pretenciozne in odveč; uprizoritev namreč ne želi biti patetičen intelektualistični konstrukt, temveč pot do novih potencialov ljudskega gledališča, ki se jasnijo nad ruševinami tega klavrnega zgodovinskega trenutka.

Veronikino zgodbo spremljamo samo skozi oči in spomine pripovedovalcev, vpletenih v dogodke. Veronika torej ni ena, Veronik je toliko, kolikor je oči, ki so jo videle. Je bil eden težjih izzivov za vas in za Natašo Matjašec Rošker, kako ustvariti odrsko Veroniko?

Vsak človek je to, kar (in kot ga) vidijo drugi, to je najbolj preprosta definicija posameznikove identitete, človekove subjektivnosti. Toda vsakdo se hoče tudi izmakniti konstitutivnemu pogledu drugega in svoji usodi in biti samo to, kar je po sebi; biti hoče samo zase. Drugačen, kot ga s pogledom določajo drugi, četudi paradoksalno obstaja in živi samo za ta pogled. To pomeni, da na sceno nikoli ne stopi takšen, kot ga pričakujemo. Takšna je bila na primer Antigona, takšna je tudi Veronika. Ampak imate prav: svojevrstna posebnost Jančarjevega romana je dejstvo, da ne vsebuje niti enega nevtralnega ali objektivnega stavka, da v njem ni vsevednega pripovedovalca, marveč ga tvori petero subjektivnih spominskih pripovedi. Fragmentarnih in nezanesljivih, pogosto na dvoumni meji med spominjanjem in sanjami ali še kakšnimi drugimi prividi in prikazovanji. Vendar pa te pripovedi, ta spraševanja in priznanja, spominjanja in sanje niso nekakšne poljubne poetične blodnje, to niso »prazne in ničeve sanje« (Althusser), »imaginarna brkljarija«, kot bi rekel Marx, temveč so to tisti oprimki, s pomočjo katerih iščemo smer do resnice. Ko ni več mogoče nobeno dejanje, so besede tiste, ki še lahko odkrivajo in izrekajo potencialno resnico. Ali pa jo zakrivajo. To seveda ni neka zadnja Resnica z veliko začetnico, ampak samo preprost odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo z Veroniko, natančneje, z zakoncema Veroniko in Leom Zarnikom, kot nekdo sprašuje v nekem pismu. Odgovor na to vprašanje poznamo od samega začetka: zgodil se je zločin. Zločin nad Veroniko. Zato Veronik ni več, Veronika je ena sama, vedno drugačna in druga od tiste (in takšne), ki se je pripovedovalci spominjajo ali jim prihaja v sanje. Kaj povezuje pet pripovedovalcev z Veroniko? Bili so odsotni, ko bi morali biti zraven, bili so nemi, ko bi morali kričati, bili so šibki in strahopetni, ko bi morali biti pogumni, izdali so jo, vsak na svoj način, v vojni in družbenem prevratu pa so tudi sami ostali brez vsega: izgubili so svoj svet, svojo svobodo, človečnost in nekateri tudi vest. Jančar je (kot že tolikokrat prej) tudi v tem romanu napisal zgodbo o takšnih ljudeh. To noč sem jo videl je pogled poraženih ljudi na velike zgodovinske dogodke. Jančar je velemojster pri opisovanju malih človeških usod, ki jih zgodovina vedno neusmiljeno (z)melje pod kolesi, kopiti in škornji. To pa seveda ne pomeni, da so samo nedolžne žrtve (kot hoče Kocbek reči s svojo »črno orhidejo« Katarino), nasprotno, gre prav za to, da so ti ljudje vedno in še posebej v našem primeru globoko vpleteni. Tako govori roman, s tem pa se začne in konča tudi uprizoritev.

Še v nečem imate prav: Veronika kot nekakšen sanjski privid, ki včasih je, pa ga spet ni, njena mati Josipina pa je sploh ne more več priklicati v navzočnost, vse to je za knjigo, za rahlo literarno tkanje romana, neskončno zanimivo, na odru pa morajo biti stvari, še posebej pa osebe, konkretne, materialno navzoče, telesne. Kjer se govorica romana povzpne do sublimnega, se na vsaki vaji začnejo težave. Ampak za zdaj jih kar dobro premagujemo. Nataša ni samo izjemno senzibilna, temveč tudi intelektualno izostrena in profilirana igralka; v njeni interpretaciji nastaja Veronika, ki zareže v duha (in dušo) kot nabrušena kosa v svežo jutranjo travo.

(iz gledališkega lista uprizoritve)


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/bili-so-odsotni-ko-bi-morali-biti-zraven-bili-so-nemi-ko-bi-morali-kricati