Foto: Petra Veber
V projektnem prostoru Društva umetnikov (DUM) bo premiera plesne predstave Kaje Lorenci STABAT. Biti ganjen. Avtorica tokrat nadaljuje z raziskovanjem vznikanja plesa iz glasbe. S posvetitvijo Pergolesijevi Stabat Mater se želi posvetiti razvoju svojega umetniškega izraza, ki se v zadnjih letih osredotoča na utelešenje glasbenih partitur.
Foto: Petra Veber
Obenem zasleduje tudi formo dueta, ki jo navdihuje že od začetkov ustvarjanja. "V predstavi bom prvič združila obe polji raziskovanja ter ju prepletla skozi vsebino podobe Stabat Mater Dolorosa, 'dueta', ki je v svojem bistvu statičen, uglasbitev te podobe pa nam razgrne notranje doživljanje enega od protagonistov (Marije - matere), kjer skozi časovno komponento (trajanje glasbe) vstopimo v aktiven (gibalni) odnos do trenutka kot trajanja," je zapisala Kaja Lorenci.
Po njenih besedah že sama pesnitev omogoča razplastitev enega dueta v dva: v začetku usmerja pogled v mati, ki gleda sina, pozneje pa mati in njeno občutje "osami" ter povabi poslušalca/gledalca v učno uro sočutja. "V vzpostavljanju dveh duetov (Marija - sin, Marija - občinstvo) se bomo osredotočali na nenavadno vedrino, ki žari iz tega glasbenega dela," napoveduje umetnica.
"Ples ima namreč sposobnost, da razkrije tisto, kar je v glasbi nedoumljivega ter hkrati to prednost, da je človeški in otipljiv. Glasba pa je tista, ki uvaja zakasnitev v takojšnjost oziroma ima sposobnost, da podaljša, raztegne trenutek v dogodek," pojasnjuje.
Pesnitev Stabat Mater imenujejo "razširjena meditacija na temo skrajne žalosti". Trenutek, ki ga Andrew P. Wilson opiše kot razpoko v zgodbi - ko se dogajanje na križu za trenutek preusmeri k vznožju križa, kjer je gručica žensk pod križem - je postal bogat vir inspiracije, je spomnila umetnica in opozorila še na primernost prostora. "Projektni prostor DUM je za uprizoritev več kot primeren zaradi prostranosti beline ter velikih oken, ki omogočajo vstop dnevne svetlobe. Mešanje uprizoritvenosti in vsakodnevnosti je ključna za spojitev dveh vrst intimnosti, ki ju predstava združuje. Intimno doživljanje izvajalcev ter gledalčeva intimna izkušnja podobe matere Marije, ki že stoletja (kot inspiracija za umetnike) stoji na meji med odrom in svetom," je zapisala.
Pri predstavi, ki je nastala v produkciji DUM in koprodukciji z Nomad Dance Academy in Life Long Burning, so sodelovali še Petra Veber, ki je poskrbela za oblikovanje prostora, kostuma in luči ter glasbenika Žigan Krajnčan (vokal) in Kristjan Krajnčan (violončelo).
Kaja (Valenti) Lorenci, rojena leta 1981 v Mariboru, je leta 2006 diplomirala v Avstriji na Salzburg Experimental Academy of Dance. Pozneje je kot plesalka sodelovala v predstavah Andreje Rauch Podrzavnik, Mateje Bučar, Gregorja Luštka in Rosane Hribar, Madeleine Karlsson in Aleksandre Stratimirović, Shimrit Golan, Katje Legin, Nataše Berce, Karmine Šilec in Vite Osojnik.
Z avtorsko predstavo Zven telesne tišine (2011) je v sodelovanju z Ivanom Mijačevićem začela razvijati svojevrstno metodo ustvarjalnega dela in pristopa h gibu. Leta 2016 je nastala njena druga celovečerna avtorska predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje s petimi plesalci, leta 2018 pa avtorska predstava Tristanov akord ali sladki poslej. Več let je poučevala sodobno plesno tehniko. Leta 2017 je prejela nagrado Ksenije Hribar v kategoriji perspektivna koreografinja.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kaja-lorenci-tokrat-s-plesno-predstavo-na-temo-socutja