Foto: Nada Žgank
Ingmar Villqist: HELVERJEVA NOČ. Radio Slovenija, 23. 12. 2021.
Foto: Nada Žgank
Kako prisluhniti ranljivosti (tako ali drugače) šibkejšega od sebe in slišati osebno stisko v procesu zatona medsebojne družbene empatije? Tisti poslušalec, ki si je imel v času lahkotnosti predepidemičnega življenja priložnost ogledati uprizoritev besedila Ingmarja Villqista (psevdonim poljskega dramatika in umetnostnega zgodovinarja Jarosława Świerszcza) Helverjeva noč v koprodukciji ŠKUC gledališča s Prešernovim gledališčem Kranj, lahko tokratno slušno izkušnjo lepi na preteklo intenziteto doživetja uprizoritve – ta je v gledalca zarezala čustveno razkošno, a tudi z ostro družbenokritično ostjo, uperjeno proti kontinuirano ponavljajočim se vzorcem totalitarizmov, ki vztrajno vznikajo v našem bližnjem in daljnem okolju. Novonastala radijska izvedba z interpretativnim tandemom rejnice Karle Darje Reichman in njenega posvojenca z motnjo v duševnem razvoju Helverja Blaža Setnikarja tako lahko obudi izkušnjo silovitega gledališkega doživetja, a poslušalcu predvsem omogoča svežo izkušnjo in doživljanje v duhu novega časa – s tem pa tudi segmentiranje zdajšnjih akutnih stisk, ki nas obdajajo.
Uprizoritveno besedilo Helverjeva noč v režiji in dramaturgiji Alena Jelena (skupaj z glasbeno oblikovalko Darjo Hlavka Godina tako umetniška ekipa ostaja enaka kot pri odrski uprizoritvi) ohranja dramsko predlogo v le nežni okrajšanosti, v natančni izpisanosti pa mu tako režijski kot zvočni koncept (mojster zvoka Matjaž Miklič) sledita adekvatno časovno in prostorsko ver(istič)no. Besedilo, ki je umeščeno v dogajanje kristalne noči in hkratnega dolgotrajnejšega procesa neprostovoljne evtanazije (torej pravzaprav rasnega čiščenja) invalidov, se tako ne primika sedanjosti, temveč ostaja v svojem času, poslušalcu pa prepušča vlečenje vzporednic z današnjostjo. Režijsko-dramaturška odprta gradacija pušča zven dialogu ter s tem poudarja ranljivost dveh v pogovoru stapljajočih se likov – ob poslušanju se zavedamo vse brezmejne teže izrečenega – na kar se naslanja tudi oblikovanje zvočnega okolja. Le-to se sprva subtilno poraja v oddaljenem eksterierju, ki pa skladno z zaostrovanjem situacije in nujnostjo delovanja bolj in bolj do neznosnosti vdira v dogajalno prizorišče intimnega interierja stanovanja. Tudi v prostorskem smislu je radijska igra asketsko zgoščena na minimum osnovnih zvokov stanovanja, kar lahko poslušalec zasluti že z uvodnim Helverjevim prihodom v stanovanje ter s pričetkom (dialoga in konflikta) in medias res. Z okleščenjem dobesednega in s podčrtavanjem pomenskosti vedno bolj neznosne notranje stiske se postopno izoblikuje atmosfera bivanjske ter čustvene izpraznjenosti, imanentne ujetosti v amoralne družbene premike, ki jih minimalno ranljivejši posameznik nima (več) možnosti prebroditi.
Besedilo Ingmarja Villqista se morda danes celo bolj bliža zdajšnjosti, kot se je pred štirimi leti ob odrski uprizoritvi – dodatno pa v gesti osamelega poslušanja radijske igre in zvočnega intimnega vpenjanja v posameznika še bolj podčrtava individualnost trenutka, ko človek o(b)stane sam s svojo z okoljem nikoli docela spajajočo se osebnostjo.
Ključni fabulativni preobrati s hkratnim postopnim bolečim razkrivanjem usodne preteklosti, ki je združila dva karakterja, so tako izrazito zgoščeni v dinamičnem dvogovoru, ki z zahtevnim tempom in kontinuiranostjo spajanja ekstremnih čustvenih stanj predstavlja zahteven igralski izziv. Dvojec Darje Reichman in Blaža Setnikarja je z igralsko ubranostjo in poglobljenostjo interpretacije karakterjev prepričal že v uprizoritvi; pri oklestenju vidnega na slušne zaznave pa se porodi (konceptualno in interpretativno) vprašanje, kako zvočno zajeti vso Karlino razsežnost tragičnega strmoglavljenja, predvsem pa Helverjeve nianse posebnosti lika z razvojnimi primanjkljaji. Kljub možni začetni negotovosti poslušalca, ko sta karakterja še komaj zaznavna in je predvsem Helver nekoliko nenavaden, a (še) ni jasno, zakaj, je uvodna zadržanost poslušanega le efekt, ki še bolj poudari šok ob razumevanju celotnega konteksta situacije ter posledične neizbežnosti usode dveh, ki v ponorelem svetu realizacije izkrivljenih misli ne moreta več (so)bivati. Medtem ko Darja Reichman postopno razgrinja diapazon čustev razočarane in v usodo vdane rejnice, ki se zaveda zla okrog sebe, je glasovna interpretacija Blaža Setnikarja nenavadna tvarina, ki je skrajno avtentična in prepolna mentalno-čustvenih preskokov, ki zaradi naivne iskrenosti lika poslušalca pravzaprav neznansko ranijo. Karla in Helver se v poslušalca na začetku vtisneta skorajda koketno, potem pa se vedno intenzivneje zažirata vanj, svoje kolektivno valovanje nasprotij med ljubeznijo in sovražnostjo, naklonjenostjo in odporom ter »normalnim in posebnim« pa stopnjujeta z medsebojno usklajeno preciznostjo ter zagonom, ki mu poslušalec s sočasno muko in evforijo pozorno sledi do končnega zatona življenja – s tem pa morale sveta, v kateri sta se znašla.
Helverjeva noč je natančno plasirana intimna drama dveh posameznikov, ki nagovori poslušalčeva čustva in empatijo, a je istočasno tudi problematizacija in afirmacija širšega okolja ter njegovih premikov v izkrivljeno (nes)miselnost. Radijska igra je otožno, a naporno poslušanje, do koder seže poslušalčeva predstava o navezavah na današnji čas nepotrpežljivosti, izključevanja in stopnjevane sovražnosti, ki je posledica predalčkanja glede na posameznikovo identiteto, zaznamovano z vrednostnimi sodbami in družbenopolitičnimi prepričanji. Besedilo Ingmarja Villqista se morda danes celo bolj bliža zdajšnjosti, kot se je pred štirimi leti ob odrski uprizoritvi – dodatno pa v gesti osamelega poslušanja radijske igre in zvočnega intimnega vpenjanja v posameznika še bolj podčrtava individualnost trenutka, ko človek o(b)stane sam s svojo z okoljem nikoli docela spajajočo se osebnostjo. Helver danes ni le zgodovinski poraz človečnosti v času čiščenja rase, temveč je v blaznem medsebojnem obtoževanju vsak, ki nekomu ne ustreza docela – torej vsak. Tako je ne le zaradi bogatosti tekstovne predloge ter več kot pretanjene realizacije, temveč tudi zaradi aktualnosti v krizi družbenega trenutka radijska igra delo, ki mu je treba prisluhniti – in ga slišati.
Radijska igra Helverjeva noč je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v četrtek, 23. 12. 2021. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/12/radijska-igra-217/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/prisluhniti-in-slisati-r