Foto: Luca Quaia
Barbara Pia Jenič: DIŠEČE SKRIVNOSTI. Slovensko stalno gledališče v sodelovanju s Senzorium Zavod in UL AGRFT Ljubljana, premiera 22. 10. 2021, ogled 30. 10. 2021.
Foto: Luca Quaia
Dišeče skrivnosti, senzorična predstava, ki jo gledaš oziroma vohaš, predstavlja nov tip gledališkega zapeljevanja, ki v slovenski prostor prihaja z Barbaro Pio Jenič in postaja umetnost, ki jo začutimo na različnih čutnih ravneh. Predstava povzroči nekakšne majcene čudeže, s pomočjo katerih zaznamo oder gledališča drugače in širše kot sicer. S širšo paleto čutov se v nas med predstavo prebujajo emocionalni in senzorični spomini ter občutja.
Slovensko stalno gledališče Trst je predstavo Dišeče skrivnosti v sodelovanju z Zavodom Senzorium in ljubljanskoAGRFT na oder Velike dvorane premierno postavilo 22. oktobra. Peterica igralcev (Nebojša Rako, Tina Gunzek, Maja Blagovič, Nikla Petruška Panizon in Franko Korošec) prepričljivo oblikuje svoje vloge, spretno prehaja med njimi in jih oživi, pri čemer kaže paleto zgodovinskih osebnosti.
Na odru spremljamo zbliževanje mladega fanta in dekleta, Toma in Violete (Nebojša Rako in Tina Gunzek), ki se šele tipata in ovohavata. Pijeta vino, dekle v sobi vonja parfum, ki ga je uporabljal tudi njen stari ata, in kaj kmalu se po nerodnem pogovoru o tem, kako je sosed v kinu smrdel po »švicu«, zapleteta v svet vonjav. Luč subtilno sledi vedno navzoči spremljevalki Viki (Nikla Petruška Panizon), ki s topim pogledom in recitacijskim glasom zre v daljino in kot učlovečena »wikipedija vonjav« tako gledalcu kot tudi glavnima akterjema razodeva zgodovinska dejstva, povezana z dišečimi in manj dišečimi skrivnostmi. Od tega, kako je Kleopatra osvojila Marka Avrelija z vonjavami, do tega, kako so v srednjem veku perilo prali z urinom. Na prvi pogled minimalistična scena z belim divanom v ospredju in z nekaj kosi črnih premičnih lesenih omar za knjige, vino in kozarce na pecljih se v pridušeni svetlobi, ki spominja na mesečino, prefinjeno spreminja v izvirne rešitve zanimivih kompozicij. Tako se nam iz primarnih scenskih elementov pričarajo stopnišče mogočnega Julija Cezarja, Napoleonova kad pa tudi piramida, na kateri razdaja svoje čare božanska Kleopatra. Za sceno, režijo, scenografijo, oblikovanje luči, videa in vonjav odgovorna Barbara Pia Jenič je poskrbela za premišljene in zanimive scenske rešitve ter fascinantne prizore kuge. Izpostaviti je vredno resnično mehke prehode oz. preskoke med zgodovinskimi in sodobnimi prizori, ko se iz temačnega vzdušja črne smrti zgodba vrne k mlademu paru in se ta splazi izpod črne kredence oz. podstrešja v realnost. Luč v kombinaciji z bučno glasbo med drugim poustvarja občutek ognjenih zubljev in sence rimskega cesarja mogočno odsevajo po dvorani, ko ta v svojem sprevodu s konji pozdravlja rimsko občinstvo oziroma nas gledalce. Da res skladno z lučjo delujeta tudi glasba in zvok, zaznamo, ko nas prijeten zvok lutnje subtilno popelje v antiko, kasneje pa nas temačni zvoki popeljejo v zanikrno kužno luknjo, kjer kosi črna smrt, kaj kmalu pa prepoznamo tudi glasbo Versaillesa in zaznamo, da smo na parfumiranem dvoru Ludvika XIV.
Vonj kadila, ki z odra počasi in mistično potuje v dvorano, kljub zaščitni maski na obrazu intenzivno prodre vate in te hočeš nočeš popelje v nek drug svet!
Kljub občasnemu občutku dokumentarne naravnanosti predstave, ki ni prav nič duhomoren, nas nastopajoči zasipljejo tudi s komičnimi vložki, ki pa sicer niso pogosti. Zagotovo se je vsakdo v dvorani namuznil, ko je Vika svojo resnost pripovedovanja ohranjala tudi takrat, ko jo je Ludvik XIV. nagajivo ščipal po zadnji plati. Ko okrog Sončnega kralja plešejo v belih krinolinah in pompoznih lasuljah kraljeve ljubice, ne moremo spregledati prikupne ljubice, ki jo komično upodablja moški, nihče drug kot Franko Korošec. Izpostaviti velja tudi kostumografijo, ki je delo Alana Hranitelja. Ta nass kostumi, ki so včasih zanj precej neznačilno minimalistični in okrnjeni, včasih pa pompozni v svoji veličini, popelje v določeno obdobje.
Pomemben element, ki ga v običajnih predstavah ni, je tukaj vonj. Tako kot so v rimskem imperiju vonjali pikantne in sladke vonjave, dobi gledalec občutek vključenosti v dogajanje, ko vdihuje dišeči zrak nekega zgodovinskega obdobja. Vonj kadila, ki z odra počasi in mistično potuje v dvorano, kljub zaščitni maski na obrazu intenzivno prodre vate in te hočeš nočeš popelje v nek drug svet! Igralci posežejo tudi v dvorano in gledalce z veličastnim sprevodom očarajo ter dišavijo. Sama sem imela res posebno srečo, da sem sedela ravno v tretji vrsti na šestnajstem sedežu, ko so zalučali vsebino nočne posode naravnost vame, tako da sem zavohala tudi tisti manj prijetni, trpki vonj. Bila sem naravnost šokirana, a vseeno fascinirana nad mokro in smrdečo gmoto toaletnega papirja, ki me je bila zadela.
Dišeče skrivnosti je presenetljiva, zgodovinska, romantična, senzorična, dokumentarna in temeljito dodelana predstava, pri kateri igralci in gledalci dihajo isti dišeči zrak, uživajo isti duh in se potapljajo v istem dišavnem bazenu. Resnično si jo je vredno ogledati!
***
Kritiški zapis je nastal v okviru magistrskega študijskega programa Razredni pouk, ki se izvaja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Besedila so nastala v sklopu vaj pri predmetu Gledališče in lutke v razredu, mentorica je asist. Irina Lešnik, nosilka predmeta pa je izr. prof. Jelena Sitar Cvetko.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/neubesedljiva-skrivnost-vonja-r