Foto: Nada Žgank
Simona Semenič: LEPE VIDE LEPO GORIJO. Prešernovo gledališče Kranj, 18. 11. 2021.
Foto: Nada Žgank
Uprizoritev lepe vide lepo gorijo prihaja bržkone ob pravem času, predvsem pa po nujnosti. Glede na oznake kraja dogajanja (povsod) in dogajalnega časa (vedno) sicer že krepko zamuja, a je vseeno v koraku s širšo senzibilizacijo za problematiko spolnega nasilja, ki je v lokalnem kontekstu nespregledljivo povezano s poljem gledališča (in izobraževalnih procesov). Vendar uprizoritev v svojem odpiranju prostora izjavljanja zatiranim, marginaliziranim, zlorabljenim ali ožigosanim ženskim glasovom ne ustvari dodatne (odrsko) pomenljive ravni in v tem smislu bolj lovi ali opisuje (družbeni) trenutek, kot pa da bi ga sama tvegala prehiteti z naslednjim korakom.
Besedilo Simone Semenič v avtoričini maniri prepleta govorne registre v mnoštvo glasov s prepoznavnimi elementi vulgarnosti in sočnosti jezika (še bolj seksualizirano v to jabolko zlato), didaskalične fokalizacije (npr. še ni naslova) ter tematizacije patriarhalnega nasilja (bolj neposredno in boleče v 5fantkov.si). Pri tem pa ne gradi strahotno gnusnega kataloga epizodne zgodovine zatiranja in izkoriščanja žensk, njegove brutalnosti ali nepreglednosti, temveč se referira zgolj na peščico »velikih žensk« (v uprizoritvi Ivana Blazna, Camille Claudel, Virginia Woolf), s katerimi ponazarja vzorec patriarhalnega odnosa do spola, vednosti in telesa, ki vsako odstopanje od družbene normativnosti nemudoma diagnosticira in … utiša.
Uprizoritev v režiji Maše Pelko in dramaturgiji Eve Kraševec besedilo že na začetku uokviri z igro, saj je vstopna točka v vzpostavitev čarovniškega kolektiva, instance inkvizitorke in monoloških prizorov obujanje spominov na otroške igre. Prehodi med nivoji odrske realnosti in igre sicer niso vselej jasno markirani, zato pa so bolj diferencirano stoječe monološke pasaže, kar je posledica konceptualne odločitve, da jih izpoveduje isto telo, ki sicer ne sodeluje v čarovniškem plesu, temveč ga le spremlja. Ker dinamiko poganja kolektivna igra, tako ni vselej razvidno, kako se v ta izhodiščni okvir vklaplja posameznica, ki preigravanje situacij in besedičenje le opazuje, oziroma kaj je sprožilec njenih vstopov. Če je celotna igra le predstava/mora zgodovinskega nasilja, ki se odvija v protagonistki, potem njeni indeksirani izdihi, (kot označevalci), s katerimi prekinja posamezne epizode, načenjajo učinke vodilnega motiva »mene pa kot da ni«. V tej interpretativni perspektivi, ki pušča ob strani prehodnost in interaktivnost realnosti in more, ohlapno logiko odrske komunikacije in nosilcev govora – npr. spočetka je težko slediti vsem dovtipom vsevprek brbljajoče skupinske diskusije, ki poudarjeno poteka v internem igralskem krogu, medtem ko nadaljevanje aktivira tudi eksplicitno obračanje k občinstvu – ostane neosmišljen predvsem cinizem, ki preveva celoten čarovniški zbor, njihova dejanja in držo.
Uprizoritev lepe vide lepo gorijo v svojem odpiranju prostora izjavljanja zatiranim, marginaliziranim, zlorabljenim ali ožigosanim ženskim glasovom ne ustvari dodatne (odrsko) pomenljive ravni in v tem smislu bolj lovi ali opisuje (družbeni) trenutek, kot pa da bi ga sama tvegala prehiteti z naslednjim korakom.
Člani čarovniškega konzilija v svojih pojavnostih/izraznostih sicer ne izstopajo, vendar igralsko zanesljivo cikajo na humorno približevanje mejam dostojnosti, korektnosti in omike. Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar in Miha Rodman dopolnjujoče in izmenjaje prevzemajo tvorjenje pripovednega fokusa, bolj kot vsebinske karakteristike pa jih individualizirajoče razločuje kostumografija (Tina Bonča). Nekoliko se iz kolektivnega izvije Aljoša Ternovšek, ki funkcionira kot povezovalno besedilno sidrišče in hkrati tiha grožnja, predvsem pa Gaja Filač v povsem oddvojeni vlogi. Kot protagonistka suvereno nosi monološke dele, medtem ko kolektivno čarovniško igro pozorno spremlja, a se vanjo ne vključuje. Njene izpovedi spolnega nasilja, nadlegovanja, ujetosti in želje po izstopu, ki jih uravnoteženo podaja verbalno in fizično, sledijo podobni dinamiki, kar je posledica besedilne materije, ki pogosto stopnjevano vodi do zaključka samoobtoževanja (»gabim se sama sebi«).
Kot gesta je predstava lepe vide lepo gorijo predvsem estetska, v svoji simbolizaciji nekompleksna in premočrtna. V tem smislu je v sozvočju s scenografijo (Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik), ki se nanaša na vizualne učinke (odsevi vode na stenah) in redke funkcionalne rešitve (eden od sklepnih prizorov poskusa utopitve), pri čemer uprizoritev ne izkoristi prav veliko mizanscenskih možnosti formalne razporeditve miz, razen da ob koncu iz njih sestavi grmado. Uprizoritev sicer izoblikuje definirano poantiranost, ki besedilu umanjka, vendar kljub poskusu pomenske sinteze dospe samo do potrditve – do glasnega »Ne!« Ali bolje, do zavrnitve, ki ne zareže na sveže, ne zareže v živo ali boleče, le simulira (singularno) gesto in potrjuje stališče, ki z ničimer ne tvega. V bistvu se predstava konča, ko se njen problemski potencial šele pričenja. In s tem pravzaprav zgolj odslikava okorelost družbene realnosti.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/zgolj-odslikava-r