Foto: osebni arhiv
Tia Lončar je študentka kulturologije na Fakulteti za družbene vede, iskrica ljubezni do gledališča pa je preskočila že v vrtcu, z abonmajem v lutkovnem gledališču. Od vedno strastna bralka dramskih besedil je svoje mesto našla med ljudmi, s katerimi danes ustvarja na področju gledališke in filmske umetnosti. Je pobudnica gledališkega laboratorija za mlade, zanima jo predvsem psihologija, ki se skriva za gledališko igro, in pa vse male skrivnosti velikih mojstrov kakovostne umetnosti, ki pomaga ljudem, da ostajajo budni, sočutni in človeški. V branje priporoča tekst Ize Strehar Lahko bi bilo, ampak ni.
Foto: osebni arhiv
Vse odkar se resno ukvarjam z gledališčem in posledično z gledališkimi teksti, ugotavljam, kako kakovosten nabor ponuja slovenska dramatika. Zlasti so mi pri srcu dramatiki mlajše generacije, zato sem pod drobnogled vzela Izo Strehar in njen gledališki opus.
Način Izinega izražanja prikazuje življenjsko obdobje generacij Y in Z v vsej njuni surovosti. Njen groteskni slog pripomore k lahkotnemu branju sicer bolečih in zahtevnih tematik, ki pestijo sodobno družbo. Dotakne se samote, depresije, zatekanja k substancam, družinskega življenja in odnosov, partnerske zveze ter bistro prikazuje razliko med predstavniki starejše in dveh že omenjenih generacij.
DANIEL: Daj, ostani.
BINA: Zakaj?
DANIEL: Ker imam preveč časa.
BINA: Ti bi se rad zaljubil vame in me ljubil samo zato, ker ti je dolgčas?
DANIEL: Veš, kako poteka moj dan? Kakšno uro berem, pogledam kak film, grem na sprehod in po tem imam goro časa, da grem sam sebi na živce.
BINA: Ne vem, kako se ti ljubi iti samemu sebi konstantno na živce. Meni se ne bi dalo.
DANIEL: To je zato, ker imam jaz za razliko od tebe samodisciplino.
Zakaj drama Lahko bi bilo, ampak ni? Ker sem ljubiteljica zanimivih, še ne videnih gledaliških konceptov. Tekst namreč prepleta odnos dveh pisateljev z glavnima likoma njunega romana. Poleg štirih glavnih protagonistov se med zgodbo umešajo še nekateri drugi liki, ki so zaznamovali življenje Antona in Leile (pisateljev), njun odnos ter posledično vplivali na zgodbo obeh dramskih likov: Bine (kasneje Kleo) in Daniela.
Kot že omenjeno, se skozi dialoge avtorica dotakne vseh problematik, ki pestijo mlade v sodobni družbi, fokus pa najde v odnosu pisateljev, ki ga spretno čez tekst začneta manipulirati (ali zgolj brskata po bolečih spominih njune propadajoče zveze) dramska lika.
Lika skozi besedilo vedno bolj vplivata na potek dogajanja v romanu, vedno več je skupnih interakcij. Začneta uveljavljati lastno voljo, na nek način postaneta njuna samorefleksija. S tem dotičnim delom sem se izredno poistovetila, saj se tudi sama, ko pišem osnutke besedil, vedno zalotim, da liki postanejo kruto podobni ljudem iz mojega življenja. Zato pisanje besedil prav tako kot pisatelja v tekstu na nezaveden način uporabljam kot terapijo. S pomočjo prepletanja realnosti in domišljije sta Anton in Leila prisiljena porušiti zid in se soočiti z resnico o sebi, njunem odnosu in načinu življenja.
Besedilo je napisano tako, da ima bralec občutek, da s protagonisti sedi na kavi in se z njimi pogovarja. Avtorici iskreno uspe zbosti vsakega bralca vsaj v enem delu zgodbe. Način pisanja in izražanja prikazuje miselni proces mlade generacije, je avtentičen, iskren in boleč. Če sta Bina in Daniel refleksija Leili in Antonu, čez besedilo Leila in Anton predstavljata refleksijo družbi. Družbi, ki strmi k samodestrukciji. Osamljenost in iskanje smisla v življenju sta kritični del življenja posameznikov.
ANTON: (Bini) Če me ima res tako rada, kot pravi, da me ima, zakaj mi je potem to naredila? Zakaj je spala s tem kretenom?
BINA: Ker nima rada sebe.
Tekst protagoniste pripelje do točke konca, ki ponuja nov, svež, zdrav začetek, a še vedno v sebi pušča delčke preteklosti. Avtorica se odloči protagonistom ponuditi možnost osebne rasti, moči samozavedanja in samokritičnosti. Tako kot v resničnem življenju je konec odprt. Vsaj delno. Vsak bralec ima moč izbrati, kako se bo njuno življenje nadaljevalo. Spomini kažejo svetlost razmerja in iščejo poti, da se ponovno najdeta. Če že ne drug drugega, pa vsaj sama sebe.
LEILA: Preden me dokončno požre gnev. Preden z jezo kvazifeministke rečem, da so vsi moški prasci. Preden z besedami zagrenjenega cinika rečem, da ljubezen ni mogoča. Preden me prevzame bolečina, skušam ubesediti vse, kar je bilo lepega. Vse, kar me držalo pokonci, ko sem mislila, da se bom prepustila porazu. Preden se predam porazu, naj rečem, da si dobesedno najboljša stvar, ki se mi je kdaj zgodila v življenju. In če hočeš odit, potem pojdi.
Povezava: Lahko bi bilo, ampak ni
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tia-loncar-bere-sodobno-slovensko-dramo