Foto: Jaka Varmuž
Natalija Manojlović Varga, Andrej Rozman Roza: POVODNI MOŽ AMBROŽ. Plesni teater Ljubljana, 25. 9. 2021
Foto: Jaka Varmuž
Poskus spopadanja s perečo okoljsko krizo današnjega časa v zadnjih letih odmeva tudi v rasti števila uprizoritev za otroke in mladino, ki portretirajo teme ekologije, varovanja narave ter človekovega odgovornega odnosa do nje. Manko ambicij, pa tudi podcenjevanje mlade ciljne publike, ekološke in okoljske probleme pogosto skrči na enoznačne zgodbe o preprosto rešljivem problemu z enim krivcem, ki je hitro identificiran. Pri tem uprizoritve zabrišejo kompleksnost podnebne krize in potencialnih odzivov, saj odgovornost pogosto pripisujejo posameznikom, ki naj bi z individualnimi dejanji lastnoročno rešili svet, ne da bi bili opremljeni s potrebnim znanjem in razumevanjem razsežnosti okoljske problematike. Plesnogledališka predstava za otroke Povodni mož Ambrož Andreja Rozmana - Roze in Natalije Manojlović Varga izbran zaplet onesnaževanja voda prav tako osredotoči na eno samo dejanje, a pri tem ne zavzame moralistično-izobraževalne pozicije, s katere bi izjavljala, da ponuja odgovor na vse obstoječe težave. Avtorja uprizoritev gradita na temeljih pripovedi o naslovnem imaginarnem bitju Ambrožu (Tines Špik), ki spoznava svet ljudi, sočasno pa povzroči in nato sanira rečno čistočo svojega lokalnega bivanjskega okolja.
Osrednja zgodba, ki tvori zasnovo za ključni zaplet, temelji na srečanju in posledičnem spoznavanju dveh različnih si skupin – kopenskih bitij (ljudi) in povodnega moža, ki prvič odkriva sebi nepoznan nadvodni svet. Povod za njegovo potovanje na tuje priča, da tudi nečloveška in imaginarna bitja ne ubežijo človeškemu poteku življenj. Ambrož namreč zapusti domače okolje, da bi si po navodilih staršev našel ženo. Počlovečenje fantazijskih bitij je sicer logično, saj tako zgodbo približa mlajši publiki, ki lahko dogajanje na odru poveže z vsakdanjostjo, a problematični sta občasna objektifikacija in stereotipizacija obeh ženskih likov (Barbara Kanc, Katarina Barbara Kavčič). Predstava v nekaterih trenutkih posega po podobah, kjer so dekleta prikazana bodisi kot »prikupne« plesalke bodisi kot histerični ali pa domišljavi liki. Drugi deli uprizoritve ženske upodobijo v nasprotni luči, zato ni jasno, ali so prizori kritično in satirično zasnovani, sploh ker je ob primerjavi lika povodnega moža Ambroža ta stereotipizacija prevladujoča pri ženskih likih. Pripovedovalec, ki ga igra Andrej Rozman - Roza, sedi na stolu ob robu odra in lovi ribe, a ni jasno, zakaj je prav ribič tisti, ki pripoveduje. Njegova prisotnost je nekonsistentna, saj iz za svet dogajanja neprisotnega zunanjega opazovalca preskakuje v vodjo zgodbe, ki poveljuje Ambroževim dejanjem. Prezenca pripovedovalca je v uprizoritvenem ekosistemu le dodaten pojasnjevalni element, ki po nepotrebnem razlaga tisto, kar se bo tako ali tako odvijalo na odru. Dramaturgija pripovedi je kljub sporadičnosti razvlečena in medla, kljub zasnovi, zapletu in končnemu srečnemu razpletu Ambroževe ljubezenske sreče s povodno ženo pa vsebina zbledi ob vizualni in zvočni podobi.
Zgodba v teh prizorih pravzaprav potone pod težo odrskega dogajanja in služi le kot okostje za preostale prepričljive dele uprizoritve, kar priča o moči mizanscene, ki ne potrebuje besed.
Glasbeni multipraktik Blaž Celarec, ki v živo s kupom inštrumentov nadgrajuje vnaprej nasneto podlago, namreč ustvari bogato, večplastno, dinamično in živahno zvočno podobo, ki kot glavni element predstave mnogokrat preglasi dogajanje na odru. Vodi nas od rečnega dna preko plažnega in tovarniškega okolja nazaj v vodo, pri čemer ključno oblikuje in ilustrira razpoloženjska stanja likov in atmosfero prizorov. Ker so besede prihranjene za pripovedovalca, je odrsko dogajanje sekvenca časovnih skic, ki z gibanjem in mizansceno ilustrirajo in poglobijo pripoved. Vsaka skica v trajanju naslika Ambroževo spoznavanje kopenskega sveta, ki vodi do odmašitve odtoka in onesnaženja reke. Mešanica koreografije in fizičnega mimičnega giba učinkovito prikazuje zgodbo, a na trenutke deluje okorno in preveč karikirano. Predvsem v tem izstopa Tines Špik kot povodni mož Ambrož, ki z nerodnostjo in površnostjo ne parira Barbari Kanc, ta izrazito izstopa po svoji odrski prezenci in natančnosti. Bogato scensko dogajanje, ki sledi glasbi, je podkrepljeno tudi z intenzivno vizualno podobo svetlobnega oblikovalca Janka Ovna, kostumografinje Vasilije Fišer in scenografinje Sare Slivnik. Odtenki modre, (kovinsko) sive, roza, rumene in bleščavosti lusk se mešajo z referencami na plastičnost našega predmetnega sveta, kar je najopazneje pri izbiri materialov za kostume. Razgibana vizualna podoba scenografije in kostumografije na trenutke tudi rezonira s sodobno in trendovsko estetiko plastičnih in živih elementov. Scenografski elementi, ki so zgrajeni iz cevi in kovinskega ogrodja ter stojijo na koleščkih, s svojo mobilnostjo aktivno omogočajo hitro in dinamično spreminjanje uprizoritvenih prostorov. Glavni (scenografski) adut uprizoritve so glasbila, integrirana in prostemu očesu skrita v plastične cevi. Uprizoritev jih ekstenzivno uporabi za grajenje celotnih prizorov, ki so osredotočeni na ustvarjanje melodij in predstavljajo najmočnejše dele dogodka. Efektivni so tako na zvočni kot na izkustveni ravni, saj kreativno in zabavno izkoristijo tako scenografske kot glasbene elemente ter v publiki sprožijo trenutke navdušenja. Zgodba v teh prizorih pravzaprav potone pod težo odrskega dogajanja in služi le kot okostje za preostale prepričljive dele uprizoritve, kar priča o moči mizanscene, ki ne potrebuje besed. Ambrožev srečni konec, klasičen in pričakovan razplet mnogih pripovedk, pa vseeno pusti (od rečnega onesnaženja) grenak priokus, saj je rešil le lokalno rečico. Kaj pa ostale reke sveta? To je kompleksno vprašanje.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/v-bogatih-zvokih-utopljena-zgodba-r