Foto: Agnese Divo
Jure Karas: ČUDOVITA. Slovensko stalno gledališče Trst in SiTi Teater BTC, 10. 9. 2021
Foto: Agnese Divo
Moč in krhkost posameznika se najjasneje izkazujeta na polju medsebojnih odnosov. Sveža komedijska noviteta Jureta Karasa Čudovita na povečani sliki družinskega mikrokozmosa osvetljuje vsem poznana občutja samotnosti in bližine. Muzikal o normalnosti in norosti slehernika v režiji Tijane Zinajić se razkrije v izrazito humornem modusu, ki je naklonjen igrivosti igralskih domislic.
Ob prihodu v dvorano je zavesa dvignjena in stanovanje brez sten omogoča radovednemu opazovalcu, da se s pogledom sprehodi po vseh prostorih bivališča protagonistke ter jo v mislih že ugleda. Scenografija, sicer delo Neže Zinajić, z barvitostjo (prevlada rumene), kupi knjig, belim božičnim drevescem ter lampijončki na klavirju odseva razgibano domišljijo in radoživ estetski čut glavne junakinje, pa tudi toplino, ki jo ta ustvarja s svojo pristnostjo. Vita (Vesna Pernarčič) se kot zakladnica presenečenj predstavi, ko se na odru pojavi v turkiznem čadorju in burki ter v soju svetlobe ob klavirski spremljavi zapoje božični song. Vesna Pernarčič že s prvim nastopom prepriča s svojo pevsko suverenostjo in odrsko prezenco, na kateri gradi ves čas uprizoritve. Lik Vite, sicer spoj otroške neugnanosti in drznosti Pike Nogavičke ter starčevskih kapric in pikrosti, se priljubi z neposrednostjo in deluje kot odraz nepreračunljive duše, ki sledi lastni dušni logiki bolj kot logiki sveta. Četudi ostaja zaprta v stanovanje, se na široko razpira poljem domišljije, kar pa njenim obiskovalcem zvečine deluje čudaško in težko razumljivo, če ne celo ogrožajoče. Prizanesljivost in pokroviteljstvo tretjič sveže ločene sestre Nike (Urška Bradaškja) ter prezaposlenega brata Alena (Primož Forte) stopnjuje odpor prenapete svakinje Nataše (Tina Gunzek). Če prikazani odnosi nenehno tehtajo brezbrižnost in toplino, k slednji na svojski način prispeva še en posebnež, sosed Tomaž, ki ga z dobro umerjeno zmesjo nedolžnosti in prostodušnosti odigra Franko Korošec. Vsi nastopajoči so dobro karakterno označeni tudi z izbiro oblek »za boljše priložnosti« (kostumograf Matic Hrovat). Skupina igralcev deluje kot igralsko ubrana skupnost ne glede na drobna in kompleksnejša nesoglasja ter bolj ali manj boleče odtujenosti, ki jih izkušajo oživljeni karakterji Čudovite.
Izbira tržaščine za najožji družinski krog Vite, Nike in Alena (lektorica Barbara Rogelj) jasno umesti zgodbo naravnost v sredino skupnosti, ki jo spremlja iz parterja. Raba lokalnega govora je učinkovita, saj pri domači publiki hitro vzbudi simpatijo do ekscentrične protagonistke ter spleta dogodkov v družinskem krogu na božični večer, medtem ko govor Vitine svakinje Nataše s pridihom ljubljanščine zazveni izrazito nedomače in prispeva k njeni hladni pojavnosti. Publika se je na premierski večer dobro vživela v odrsko dogajanje, o čemer je pričalo nekaj aplavzov neposredno po nekaterih songih.
Skupina igralcev deluje kot igralsko ubrana skupnost ne glede na drobna in kompleksnejša nesoglasja ter bolj ali manj boleče odtujenosti, ki jih izkušajo oživljeni karakterji Čudovite.
Ključno vezivo predstave je prav glasba, ki prevzame pripoved v vseh ključnih trenutkih zgodbe. Posamezen karakter dobi vsaj eno priložnost, da se izpove s pomočjo pesmi in v izostreni neposrednosti razkrije svoje vrednote – Nataša (Tina Gunzek) npr. skozi stisnjene zobe izkriči svojo odločenost za vse najboljše za družino, Alen (Primož Forte) pa vero v poslovni uspeh in denar. Songi uporabijo dobro znane pesmi (Have yourself a merry little Christmas, My Favorite Things, I Will Survive, Que sera, sera ...), ki pa prepesnjene s sporočili originalnih besedil korespondirajo na enem ali drugem koncu široke lestvice sorodnosti ali kontradiktornosti. Nepogrešljiv je doprinos Jožija Šaleja na klavirju, ki z aranžmaji v stilu ameriškega muzikala spremlja vse pesemske izstope. Režija se vso predstavo izreka za zvestobo komedijskim konvencijam ter spretno uravnoteža posamezne igralske izraze z dramaturško strukturo, ki prepleta govorjene prizore s plesno-petimi. Tempo celotne predstave je večinoma hiter, a dobro skladen s pripovedjo. Raba odrske megle je neučinkovita, če ne kar moteča zaradi glasnega stroja za njeno izdelavo, ki odvrne pozornost od igre in s svojim hropenjem deluje skorajda potujitveno. Lučne spremembe podpirajo prehod med realističnim dogajanjem in trenutki, v katerih posamezni karakterji poletijo na krilih pesmi, se izpovejo v pesmi in zaplešejo v maniri muzikalskih koreografij (koreografka Anja Möderndorfer). V številnih primerih jih preostali nastopajoči pospremijo s koreografijo in/ali spremljevalnimi vokali v drugem planu; med skupnimi pesmimi so usklajeni tudi v skupni koreografiji.
Radoživo odrsko dogajanje zbode in poščegeta, zareže in se zakrohota, poskoči in naredi premet, se pritaji in zakriči – ter budi upanje, da navkljub vsakovrstnim norostim lahko najdevamo poti drug do drugega.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/klic-k-radozivosti-r