Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Gledališče Celje, Johnna Adams GORAZDOV VOZEL, režija Ajda Valcl, premiera 10. in 11. junija 2021.
Foto: Uroš Hočevar / SLG Celje
Gledališče se ukvarja z zelo različnimi temami. Zadnja leta v Gledališču Celje v eni od predstav, uvrščenih na naš repertoar, govorimo o perečih problematikah človeštva danes. Predstava Oče je govorila o demenci, predstava Večni otrok o problematiki oseb z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, Gorazdov vozel pa odpira boleče vprašanje samomora med mladimi.
Raziskave po svetu ocenjujejo, da bo v letu 2020 naredilo samomor okoli 15 milijonov ljudi (raziskave so bile delane pred epidemijo COVID-19), vsaj desetkrat toliko ljudi pa bo samomor poskušalo storiti.
V Sloveniji je bilo dolga leta povprečje okoli 600 samomorov na leto, od tega okoli 20 med mladimi. Zadnja leta je število samomorov tako po svetu kot pri nas upadlo. V Sloveniji smo zadnja leta beležili okoli 400 samomorov letno, od tega okoli 15 med mladimi. Ne vemo, kaj se bo, glede na bistveno spremenjen način življenja, dogajalo v prihodnje.
Samomor je drugi najpogostejši vzrok smrti med mladimi v starostni skupini od 15 do 29 let. Deset odstotkov tistih, ki so poskušali narediti samomor, ga kasneje res naredi. V Sloveniji je med letoma 2006 in 2017 naredilo samomor 92 otrok in mladostnikov. Med njimi je štirikrat več fantov.
Včasih v osnovnih šolah pri nas sploh ni bilo samomorov, sedaj pa se zgodi približno eden na leto. 30 odstotkov fantov in 45 odstotkov deklet je o samomoru že razmišljalo, 7 odstotkov fantov in 13 odstotkov deklet ga je poskušalo narediti. Najmlajši samomorilec v Sloveniji je imel 10 let. Lani sta naredila samomor dva otroka v starostni skupini od 10 do 14 let.
Med mlade štejemo tiste v starostni skupini od 11 do 22 let, v tem času se mladostnik sooča s spremembami na telesni, intelektualni čustveni in socialni ravni. Raziskave so pokazale, da je za mladostnika izjemno pomembno, da vzpostavi dober stik z vrstniki.
Občasno pojavljanje samomorilnih misli pri mladostnikih ni neobičajno, nevarno pa je, ko te misli predstavljajo edini način, kako se rešiti iz krize in negativnih občutij. Dodatno težava je v tem, da se mladi za samomor odločijo veliko bolj impulzivno kot odrasli, včasih ga tudi romantizirajo kot pobeg pred bolečo in težavno eksistenco. Veliko jih ne prejema nobene posebne pomoči, saj sami ne znajo presoditi, da jo potrebujejo. Okolica pa morda tega ne zazna ali predpisuje spremenjeno obnašanje puberteti.
Tveganja za samomor delimo v tri sklope dejavnikov:
Individualni dejavniki: to so duševne motnje (motnje razpoloženja, depresija, motnje hranjenja, psihotične in osebnostne motnje), slaba samopodoba, zloraba drog in alkohola, spolna usmerjenost (statistično gledano je verjetnost za samomor pri homoseksualnih osebah štiri- do šestkrat večja kot pri heteroseksualnih), načini, kako se posameznik spopada z negativnimi situacijami v življenju, in sposobnost reševanja problemov.
Družinski dejavniki: duševne motnje pri starših, zgodovina samomorilnega vedenja v družini, nasilje in zlorabe vseh vrst, konfliktni odnosi, motnje v komunikaciji, skrajno nizka ali previsoka pričakovanja staršev, ločitev ali izguba enega od staršev.
Dejavniki okolja: eden najpomembnejših dejavnikov okolja je odnos z vrstniki (prepiri z vrstniki, osamljenost, ustrahovanje …). Pomembni dejavniki okolja so še šola (šolski neuspeh, pričakovanja staršev, disciplina), internet in mediji.
Pri mladih se pojavi večje tveganje za samomor, kadar so prisotni pomanjkanje močnih družinskih vezi, razbite družine, prevelik pritisk pubertete, nezmožnost govorjenja o težavah, konec ljubezenske zveze, občutek depresije … Po navadi so mladostniki starejši od petnajst let. Velikokrat so to nadpovprečno inteligentni ljudje, pogosto nagnjeni k perfekcionizmu, ki nosijo v sebi občutek, da jih nihče ne razume in ne mara. Glavni razlog za samomor med mladimi je depresija, torej vidna in vztrajna izguba zadovoljstva in zanimanja za običajne aktivnosti in opravke. Znaki se kažejo kot opazne spremembe pri hranjenju in spanju, odmik od prijateljev in družine, dolgočasje, pešanje v šoli, nasilje in uporniško vedenje, pobegi, uporaba droge in alkohola, zanemarjanje svoje zunanjosti, težave s koncentracijo, sprememba značajskih potez, razdajanje osebnih stvari. Če opazimo znake, moramo nujno poiskati ustrezno strokovno pomoč.
Ameriška dramatičarka Johnna Adams je študirala igro na gledališki šoli univerze DePaul, nato se je vpisala na študij dramskega pisanja na Hunter Collegeu. Sprva se je lotila pisanja dramskih tekstov, ker je želela napisati dobre ženske vloge zase. Postopoma je ugotovila, da takrat, ko piše, igra vse vloge in da dojema pisanje širše kot igranje ene same vloge. Do sedaj je napisala več kot dvajset dramskih del, za dramo Gorazdov vozel je prejela Steinberg/American Theatre Critics Association Citation leta 2013, prav tako je dobitnica nagrade Princess Grace leta 2012. Drama Gorazdov vozel je bila objavljena v reviji American Theatre Magazine. Premiero je doživela leta 2012 na Contemporary American Theatre Festivalu v Shepherdstownu. Od takrat so jo v ZDA uprizorili že več kot štiridesetkrat.
Johnna Adams v nekem intervjuju pravi, da je dramo o žalovanju in krivdi napisala po tragičnem dogodku na srednji šoli Columbine, kjer sta 20. aprila 1999 dva dijaka ustrelila dvanajst drugih dijakov in enega profesorja ter ranila številne druge. Sama sta nato storila samomor.
Igra Gorazdov vozel z originalnim naslovom Gidion’s Knot se že v naslovu navezuje na znameniti gordijski vozel, torej na zapleteno in težko rešljivo situacijo. Drama se odvija na govorilni uri, kamor pride mati učenca, ki je pred nekaj dnevi dobil ukor pred izključitvijo. Učiteljica matere ni pričakovala, saj je njen dvanajstletni sin storil samomor, za kar so pravkar izvedeli na šoli, in je bila prepričana, da govorilna ura odpade. Ne glede na težke in tragične okoliščine pa se Gorazdova mama pojavi na dogovorjenem sestanku. Govorilna ura je poskus iskanja krivca in razčiščevanja okoliščin, ki so Gorazda privedle do samomora. V igri, polni bolečih preobratov, se razkriva, kako sistem ne funkcionira in kako nihče ni opazil opozorilnih znakov, da je z dvanajstletnim Gorazdom nekaj narobe. Obe ženski, ki bi morali skrbeti za Gorazda, se morata spopasti s svojimi predstavami in soočiti s predsodki ene do druge. Kot se navadno dogaja, je mati prepričana, da sta za vse krivi učiteljica in šola, medtem ko je učiteljica prepričana, da je za vse skupaj kriva mati in težave v družini. Dve intelektualki, prepričani vsaka v svoj prav, druga drugo soočata z argumenti, si postavljata vprašanja in sta si v resnici veliko bolj podobni, kot sta si kadarkoli pripravljeni priznati. V drami se kaže popolna nemoč odraslih, da bi zaščitili svoje odraščajoče otroke.
Gorazd je otrok zelo zaposlene samohranilke, na šoli je nov, sooča se s težavami odraščanja, iskanja spolne identitete, odnosa z vrstniki, očetove smrti … V šoli doživlja socialno izolacijo, z vrstniki se ne razume. Postavlja se vprašanje, ali je on tisti, ki je trpinčil druge otroke, ali je žrtev in so ga trpinčili drugi. Medvrstniško trpinčenje, bolj znano kot bullying, je treba prepoznati. To so dejanja, ki so namerno povzročena in se ponavljajo, med nasilnežem in žrtvijo je neravnovesje moči (fizične ali psihične). Najpogosteje je spregledano predvsem odnosno nasilje in socialna izključenost. Ob fizičnem in verbalnem nasilju je zelo prisotno tudi indirektno nasilje, kot je npr. razširjanje govoric, neresničnih zgodb, laži in spletno nasilje, pri katerem se neresnične informacije širijo na družbenih omrežjih z namenom, da se nekoga prizadene, osmeši ali poniža. Fantje so pogosto izpostavljeni žalitvam v zvezi s homoseksualnostjo. Raziskave v Sloveniji so pokazale, da je bilo 18 odstotkov učencev od 6. do 8. razreda žrtev spletnega nasilja vsaj enkrat. (Ker je raziskava iz leta 2005, so morda danes številke drugačne.)
Za najbližje, tiste, ki po samomoru ostanejo, je najtežje. Kako si osmisliti življenje po samomoru otroka? Starši iščejo odgovore na svoja vprašanja in razloge za takšno dejanje. Bega jih, ker niso imeli niti priložnosti slovesa. Dramska oseba (mati Karin) je izobražena, intelektualka in zelo predana delu. Je liberalna oseba in je opazila, da sin ni enak kot vrstniki, a ga verjetno ni želela ukalupljati. Ob tem ni opazila, da se z njim nekaj dogaja in da ji ni mogel zaupati svojih težav. Za starša se je izjemno težko spopasti z vprašanjem, ali je bil dovolj dober starš po tragičnem dogodku. Način spopadanja s samomorom otroka je različen, občutek krivde pa isti. Za starše je izjemno obremenjujoče in hudo tudi obsojanje okolice, ki jih stigmatizira in obsoja, vsi okoli njih nekaj šepetajo, sami pa se sprašujejo, kje so kot straši odpovedali. Samomor otroka povzroča pri njih resne travme in jih postavlja v večji riziko psihološke morbidnosti in psihičnih zdravstvenih tveganj kot drugi vzroki smrti pri otroku.
Učiteljica Jasna je predstavnica okolja, torej šolskega sistema. Ko je Gorazd napisal dva spisa, ki sta bila po svoji vsebini zelo problematična, polna nasilja in opisov zlorabe, ni pravilno odreagirala, ni ga poklicala na pogovor, ni govorila z mamo. Morda ni prepoznala resnosti situacije, saj poučuje le dve leti, morda ja bila preobremenjena s svojimi težavami.
Ključni osebi Gorazdovega življenja nista prepoznali kritičnosti situacije. V drami sta obe postavljeni pred vprašanja krivde, odgovornosti, nepravilnih reakcij …
Johnna Adams pravi, da se je želela v drami dotakniti naslednjih tem: kako ravnati z drugimi, s svobodo govora, z nadzorom in kontrolo družbe in okolja nad otroki. V tej dinamični in boleči igri ji je to nedvomno uspelo in nas prisililo k razmišljanju o nas samih, naših odnosih, naših predsodkih in skrbi za druge. Drama Gorazdov vozel je besedilo, ki se nas globoko dotakne in nas prisili, da si ne zatiskamo oči pred težavami.
Literatura in viri:
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/samomor-je-stalen-odgovor-na-zacasne-probleme