Učitelj in učenec

25. julija – eden leta 1963, drugi leta 1993 – sta se poslovila igralca Milan Skrbinšek in Maks Furijan, ki sta zelo zaznamovala slovensko gledališče. Sprva sta bila učitelj in učenec, pozneje pa sodelavca v številnih uprizoritvah SNG Drama Ljubljana.

Milan Skrbinšek, Maks Furijan / Foto: dLib

Milan Skrbinšek (1886) je bil vsestranski gledališki ustvarjalec, ki je bil v zgodnji ustvarjalni dobi prvi moderni režiser pri nas, pozneje pa se je zapisal igralskemu poklicu. Nastopil je v več kot tristo vlogah in režiral okoli dvesto predstav. Za vlogo župnika v Hlapcih je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado.

V slovensko gledališče je uvajal nove evropske umetniške tokove. Bil je tudi pomemben pedagog – imel je svojo gledališko šolo – in gledališki publicist: dramska besedila je prevajal, prirejal, dramatiziral, napisal je tudi dramo iz igralskega življenja z naslovom Labirint in izdal spomine z naslovom Gledališki mozaik I-II.

Maks Furijan (1904) je leta 1921 obiskoval zasebno dramatično šolo Milana Skrbinška. Med letoma 1927 in 1935 je delal v mariborskem gledališču, pozneje je odšel v Osijek in Zagreb, leta 1947 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal do upokojitve leta 1964. Delal je tudi kot filmski igralec, režiser, pedagog in mojster za gledališko masko. Leta 1978 je prejel Borštnikov prstan.

Maks Furijan je igral v treh uprizoritvah SNG Drama Ljubljana, ki jih je režiral Milan Skrbinšek: Rusko vprašanje Konstantina Mihajloviča Simonova (1947), Školjka Alojza Kraigherja (1950) in Molièrjev Ljudomrznik. Z nekdanjim učiteljem pa sta v sedemnajstih predstavah stala skupaj na odrskih deskah SNG Drama Ljubljana:

• Evgenij Petrovič Petrov: Otok miru (1948)
• Ivan Cankar: Za narodov blagor (1949)
• William Shakespeare: Kralj Lear (1949)
• Ivan Potrč: Lacko in Krefli (1949)
• Johann Wolfgang Goethe: Egmont (1950)
• Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1950)
• Mira Mihelič: Operacija (1950)
• Henrik Ibsen: Stebri družbe (1951)
• Lope De Vega: Fuenteovejuna (1951)
• S. I. Hsiung: Gospa biserna reka (1952)
• George Bernard Shaw: Sveta Ivana (1952)
• Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi (1952)
• Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor (1953)
• Igor Torkar: Pravljica o smehu (1953)
• William Shakespeare: Kralj Henrik V. (1957)
• Vsevolod Vitaljevič Višnevskij, Bratko Kreft: Optimistična tragedija (1957)
• Lev Nikolajevič Tolstoj, Nikolaj D. Volkov: Ana Karenina (1958)

Več o obeh gledaliških ustvarjalcih lahko preberete v spletni enciklopediji slovenskega gledališča SiGledal wiki. Vabljeni pa tudi k ogledu digitalne razstave o Maksu Furijanu.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ucitelj-in-ucenec