Foto: Tit Gomez Grgić
Mojca Radkovič je študentka filozofije, aktivistična vpletenka, novinka glasbene kritike in filmofilka, ki je štafeto branja sodobne slovenske dramatike prejela iz rok kolega Gašparja Mariniča. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala priporoča dvojico besedil, Sen 59 Tiborja Hrs Pandurja in Blaznost igre Nebojše Pop-Tasića.
Foto: Tit Gomez Grgić
Sanjsko obarvani dejanski svetovi so tisti, ki v nas v teh časih sprožajo še nerazodete občutke samorefleksije, saj niso več tako dosegljivi, kot so bili prej. Besedili, ki ju priporočam v teh časih, sta bili priporočeni že nekajkrat, v drugačnih časih in čez izkustva drugih ljudi. A vendar ju intuitivno najmočneje občutim in obljubim, da sta lek prebeljenim glavam.
Sen 59, skoraj kafkaesqueno besedilo izpod rok nadvse artikuliranega Tiborja Hrsa Pandurja, kjer je sanjarjenje glavne osebe projicirano skozi njegovo sogovornico, se dotakne točno tistih kotičkov misli, po katerih hrepenimo.
Moji prsti dišijo po tebi ... kot po meni ... ko sem bil otrok. In pozabim ...
In pozabim: tekst, oder, iztočnico, logiko, teater. Vse, kar bi morala in bi sledilo. In pustim, naj traja, tvoja slina se mi cedi v uho. Naj traja. Tudi če otroci v Afriki umirajo. Naj traja, naj traja ...
Spraševanje po smiselnosti in utapljanje v ljubezni sta neizogibni temi, ki ostaneta prisotni (za) vedno. Neizmerna želja po dotikih, sploh zdaj, ko tega ni bilo najlažje uresničiti, še bolj prikaže duh časa, v katerem živimo. Absurdnost racionalnega in manko čustvenega. No, morda se tudi mi znajdemo v trebuhu ribe in bo naše domovanje za vedno ostalo pod vprašanjem; ne, da bi nam ta misel povzročila občutke tesnobe, pač pa ravno nasprotno.
... čutim, da najboljše šele prihaja, vem, da najboljše šele pride ...
Blaznost igre, polarnost življenja in sanj, resničnega in metaforičnega. Smisel je tukaj tisti, ki je pod drobnogledom.
Biti, ne biti: je to tu vprašanje?
Kaj je bolj plemenito: da v duhu trpiš strelice usode
ali da z orožjem greš nad morje zla in ga končaš z odporom?
Morda bolj temačna konotacija, ki nas metafizično vrti od notranjosti proti zunanjosti, med skritim in razkritim, med moralnim in etičnim, osebnimi stiskami, ki nas delajo nevoljne in voljne, morda že malo nietzschejansko, na trenutke nasprotno, precej nihilistično. Nebojša Pop-Tasić uspešno prebije zid neizrečenega in to vešče zapiše.
Da, prav ima,
Izkušnje to mi govorijo,
da se ljudem le sanja, ko živijo,
o tem, kar so, dokler se ne zbudijo.
...
Znorela sva
v sijajen dan,
z jasnim soncem obsijan
Znorela sva
v sijajen dan, noči ni več
in ni več sanj.
Povezavi:
Tibor Hrs Pandur: Sen 59
Nebojša Pop-Tasić: Blaznost igre
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mojca-radkovic-bere-sodobno-slovensko-dramo