Foto: Uroš Hočevar/Gledališče Celje
Mestno gledališče Ptuj, Branko Završan in ansambel BODI GLEDALIŠČE!, režija Ivana Djilas, premiera 21. maja 2021.
Foto: Uroš Hočevar/Gledališče Celje
Kako obeležiti jubilej 70 let kulturno-umetniške ustanove, kot je gledališče v mestu s tisočletno zgodovino in publiko, (raz)vajeno raznovrstnih presežkov v stotinah predstav od klasičnih do eksperimentalnih, sodobnih, drznih, humornih, kompleksnih, pa razvedrilnih, zgodovinskih, komornih, spektakelskih in še bi lahko našteval?
Obredno.
Kot to označuje že sam pomen besede: ob redu. To mora biti dogodek, ki odstopa iz vsakdanjega reda. Samo tak lahko pokloni priložnosti poseben, povzdignjen trenutek in pomen.
Prav.
A to velja za vsakodnevne razmere. Naš vsakdan zadnjega leta pa je vse kaj drugega kot red in ustaljenost. Vsak dan prinese spremembe, nepredvidljivosti, zahteva od nas hipne reakcije in prilagajanje na nove, ali pa vsaj drugačne, razmere. Ob opustošenem praznovanju novega leta 2021 smo si hudomušno poklanjali voščila v duhu: »želim ti povsem navadno, dolgočasno leto«, brez pestrosti vsiljenih sprememb. V teh okoliščinah torej premisa ob-reda ne bi potolažila naših želja.
Praznujmo torej s predstavo. Saj je to naše poslanstvo – gledališče. Ustvarimo odo gledališču. Gledališču, sestradanemu od zaprtja in manka publike, gledalcev. V noriji in zbeganosti zadnjih mesecev se vsiljuje mišljenje, da gledališče in z njim kultura, v njej umetnost, nista pomembna, niti potrebna za naše preživetje. Uh, kakšne nevarne misli. Če še enkrat parafraziram Milana Jesiha in njegovo misel o poeziji prenesem na celotno umetnost, bom zopet zapisal: človek lahko preživi brez umetnosti, človeštvo ne more. Predvsem pa ne moremo govoriti o preživetju. To je presneto žaltava past, ki nas ujame v izredno stanje kataklizme in strahu. Seveda je virus, ki se planetarno poigrava s človeško raso, resna zadeva in je ne gre podcenjevati. A dovoliti, da dojemanje naše eksistence sklati na raven preživetja, pa tudi ne gre. Človeštvo mora živeti in ne preživeti. Živeti z novo zavestjo, po kateri kliče čas, a vendarle živeti. Dopustiti, da nas ta preplah ponese nazaj na primarno raven preživetvenega instinkta, bi bilo mnogo pogubnejše kot katerikoli virus.
Današnji čas še toliko bolj sili k premisleku o pomembnosti gledališča. Kaj ga ohranja živega in potrebnega. Ob tehnološkem napredku, ki nam prek vizualnih in senzoričnih medijev nudi vse bolj dovršene oblike iluzije, ko nas privid ponese v najrazličnejše prostore, situacije in stanja, se porajajo ugibanja, ali je gledališče še aktualno, v koraku s časom in ali nam še govori na dobi ustrezen način. Gledališče ima stalnico, ki je ne morejo povoziti ne čas, ne tehnologija, ne vzhajajoči mediji: dejanskost trenutnega dogajanja. V živo, če hočete. In sodobne poti komunikacije, ki se kopajo v neresničnih novicah in nenehni špekulaciji in manipulaciji, še bolj vzpodbujajo našo potrebo po resnici. In prav dejanskost v gledališču nas navdaja z občutenjem resnice, pa naj bo dogajanje na odru še taka laž. Kot se je zapisalo v eni od pesmi: na odru je treba lagat zato, da gre bolj zares. V eni drugi pa, da smo igralci iskreni hipokriti.
No, pa pojdimo nazaj k predstavi.
Bodi gledališče! Gledališče se rojeva vsak trenutek. Tukaj, pred vašimi očmi. Čestitke, da ga imate, svojega, celjskega. Če ga ne bi že imeli, ga ne bi imeli. To zveni kot kak šaljiv »kitajski« pregovor, ki trdi nekaj samoumevnega. A ni šale. Vrag jo je odnesel. Danes namreč ne bi bilo te volje in zavesti o potrebi po tovrstni umetnosti. Slovenija, spoštuj to, kar je tvoje, kultura, umetnost in žar, tu so doma, je zadnji odpev naše predstave.
Draga publika,
nocoj bomo prepevali o gledališču in v imenu vseh nas, ki ga ustvarjamo z vsem veseljem, kličem: čestitke ob naših skupnih sedemdesetih letih in še na mnoga!
Povezava: PDF Gledališkega lista
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vse-najboljse-gledalisce