Foto: Peter Uhan /SNG Drama Ljubljana
Med zaprtjem gledališč zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa je gledališkim ustvarjalcem odvzet stik z gledalci. Odgovor na vprašanje, kdaj bodo igralci lahko spet stopili pred publiko, ostaja neznanka (temu, da v Mali drami lahko po novem igrajo za dve osebi, pač težko rečemo "odprta gledališča"). Kakšen je ta čas za gledališke ustvarjalce? – Iva Babić: "O, brezmejna aroganca oblasti in naša neskončna potrpežljivost v strahu, da ne izgubimo financiranja, kako omogočata drug drugega."
Foto: Peter Uhan /SNG Drama Ljubljana
Pred premiero sem. Čas, ko se v zasebni pogovor v ekipi vedno pogosteje vrinejo replike iz besedila. Čas, ko se povežemo še bolj in tudi po vaji še govorimo in govorimo, srečni, da lahko tudi v teh čudnih časih delamo predstavo in se lahko umaknemo v nek drug svet. Bili smo testirani in po več mesecih smo se na odru zagledali brez mask. Kakšno olajšanje! Vidim Sašin obraz, Bojanov, Sašev ... Kakšna lepota, nasmehi, zobje, glasovi, ki neovirano zavzamejo prostor malega odra Drame. Vidim drobne trzljaje ustnic, kožo lic, drhtaje brade. Nina, Rok, Laren, Vesna, Brane, Klasja, Anica, Mojca, Primož nas vidijo brez opomnika na obrazu, da smo leta 2021 sredi dolgotrajne pandemije, in nas končno lahko zagledajo kot like iz igre Škorpijon. Naenkrat smo leta 1998 na jugu Francije. Saša in Bojan sta Claude in Paul, ki čakata mene, Helene, da pridem in pojasnim, kaj se strašnega dogaja v mojem zakonu. Nepričakovano se nam pridruži Sašev Jules in igra se lahko začne.
Delamo poglobljeno in sproščeno, takoj smo se povezali in si postali všeč. Na vaje rada hodim, odpiramo teme, ki se mi zdijo pomembne za današnji čas, za vsak čas. Strah pred vsem, kar je tuje, poenostavljene resnice, demagogija, drobne in velike nestrpnosti, rasizem, vsesplošna neobčutljivost za drugega.
In znotraj vsega tega vem, da nas čaka antiklimaktični streaming namesto premiere.
Premiera bi v naš mehurček prinesla živ odziv živih ljudi, ki bi jim ponosno in sramežljivo predali svoje darilo – predstavo, v želji, da bi jim to darilo nekaj pomenilo. Tako pa bomo skušali kameri predati tisto, namenjeno človeku, ki diha isti zrak, in upali, da bo naša strast prišla do gledalca pred ekranom. Do gledalca, ki ni potopljen v temo gledališke dvorane, temveč je v svoji dnevni sobi obkrožen z družinskimi člani, neopravljenim delom, hladilnikom za vogalom ... Kakšna žalost. Kakšna degradacija vrhunca.
In zakaj? Če so trgovine polne, če tovarne in podjetja ves čas delajo? Če se dokazano v gledališčih ni nihče okužil? Protokoli so bili narejeni in upoštevani, publike je bilo malo, z maskami, razkuževanjem, razdaljo, v velikih volumnih gledaliških dvoran. Ampak trma, ki odloča, dela izjeme po svojih prioritetah in gledališče jemlje kot luksuz, potreben samo nam, ustvarjalcem, ki smo tako ali tako problematični. Samozaposleni bijejo bitko za svoje ustvarjanje, za svoj obstoj, družba se razkraja, vrednote razsvetljenstva se postavljajo pod vprašaj in zdi se mi, da sledi razkroj javnega sektorja na področju kulture, virus pa je izgovor, da se to zgodi. Še ena privatizacija, plenjenje nepremičnin in vladavina znamenitega božanstva Trga. Na koncu pa še norčevanje. Lahko odprete gledališče in igrate v Mali drami za dve osebi. O, brezmejna aroganca oblasti in naša neskončna potrpežljivost v strahu, da ne izgubimo financiranja, kako omogočata drug drugega. Se vidimo 7. maja na premieri v Mali drami.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zapisi-iz-brloga-iva-babic