Foto: Cherie Plausteiner
Luna Pentek trenutno zaključuje tretji letnik primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je prejela od Jureta Srdinška. V branje priporoča tekst Dragice Potočnjak Za naše mlade dame.
Foto: Cherie Plausteiner
Najprej – hvala, dragi Jure, za predajo štafete!
V branje priporočam dramo Za naše Mlade dame avtorice Dragice Potočnjak, ki se je že pred nekaj leti zasidrala v moj spomin in tam ostala vse do danes. To je drama, ki bralca premakne iz območja udobja ter poseže po najtemnejših kotičkih njegovih misli, hkrati pa izjemno prefinjeno komentira družbo, v kateri živimo. Umaknjena je v intimni svet družine, v kateri teža čez leta nakopičenih problemov postane prevelika, da bi jo posameznik prenesel. Jez popusti. Škoda je nepopravljiva.
Zgodba se gradi postopoma, s premišljenimi preskoki iz sedanjosti v preteklost. Z vsakim umikom v preteklost spoznamo več zamolčanih skrivnosti. Vsaka skrivnost je mračnejša. Drama nam pogumno razkriva prepogosto zamolčane teme, ponuja možnost, da o njih razmislimo, da skušamo razumeti, zakaj so prezrte, in se vprašamo, zakaj se nanje še vedno odzivamo tako, da jih preprosto spregledamo. Poleg izjemne senzibilnosti in umika v intimo »varnega zavetja« doma pa drama prek stranskih likov ponuja tudi komentar izprijenosti naše družbe. Na nezanesljivost tistih, ki bi morali biti zgled vsem ostalim. Opozarja na začarani krog, v katerega so ujete ženske v svojih podrejenih položajih, ter na to, kako se kot družba še vedno ne znamo spopasti z vrsto problemov. Ker kot skupnost ne znamo reševati problemov, je nemogoče, da bi jih izkoreninili iz lastne intime.
Molk je včasih hujši od odkritega izdajstva. Najbolj nas lahko prizadenejo tisti, ki so nam najbližje. Na koga se sploh še lahko zanesemo? Če se naša družba ne zna spopasti s temnimi skrivnostmi, kako se lahko potem z njimi spopadeš sam? Kako lahko pobegneš pred samim sabo, pred goro zamolčanih skrivnosti, ki so se v tebi kopičile tako dolgo, da tvoje misli ne prenesejo več njihove teže? Kakšen je odgovor na vse to? Smrt?
KATARINA: Odšla sem skozi strop. Brez žalosti. Potopljena v najčistejšo blaženost.
Tu je brezmejno. Za obzorjem omamno blesteče. Lebdeče. Lepota, ki jemlje.
Kot mleko je pritekla. Duša. Bela vsa. Z vonjem neizrekljive skrivnosti mezi. Priklon
veličastja. Brezčasja. Pena dni. Milost Božja?
Vrt češnjevih cvetov, jablan, vrt granatovcev. Vse trepeče.
Besede so, kar niso več. Morala bi biti žalostna. Pa sem vse, kar je bilo in se je izpolnilo.
Imam vse. Vse, kar sem bila in imam zgolj to. Brez obžalovanja.
Povezava: Za naše mlade dame
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/luna-pentek-bere-sodobno-slovensko-dramo