Foto: Pixabay
Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Urša Majcen: "Naj bo to čisto majhna oda tistim, ki živijo za razpiranje vsakovrstnih lupin." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.
Foto: Pixabay
V dvodimenzionalnem mediju enosmerne pošte ne bom pisala, kako pogrešam fizično in metaforično snovnost teatra. Kako pogrešam proces dela, ki te očara in popolnoma pogoltne. Kako pogrešam povratno zanko zaupanja, ki se za par ur stke v dvorani med nastopajočimi in gledajočimi. Kako vedno bolj hlepim po razpiranju lupin, kamor smo se zaprli.
Kako zelo to potrebujemo kot družba.
Niti ne bom pisma posvečala določeni osebi.
Naj bo to čisto majhna oda tistim, ki živijo za razpiranje vsakovrstnih lupin.
pijanim angelom
pijani angeli izvajajo jogo in si rišejo cvetlice čez bele črte pod rokavi
potikajo se po gledališčih veliko jokajo in iščejo svojo dušo
v reinterpretacijah ruskih pesnikov
ponoči s hrapavimi glasovi vadijo arije
čez dan menjajo svoja peresa za denar
redko se zgodi da na ulici prepoznaš pijanega angela
mogoče za nasmeškom zapaziš ostanek kril
takrat se lahko zgodi da te bo pijani angel ogovoril in alkohol v njegovi sapi
bo razkril smisel obstoja
- um
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/to-ni-pravo-pismo