Foto: Branimir Ritonja
Slovenska lutkovna produkcija v času zaprtja gledaliških dvoran zaradi covida-19 ni zastala. Procesi tečejo mirneje, saj se posvečamo predvsem vajam, a kljub odsotnosti občinstva ostajamo ustvarjalni in upajoči, da bo kmalu možen spet živi stik, je povedala direktorica Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) Katarina Klančnik Kocutar.
Foto: Branimir Ritonja
V kakšnem stanju je slovenska lutkovna produkcija po enem letu soočanja države z epidemijo?
Nove predstave nastajajo, ne samo v naši lutkovni hiši ampak tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana in na neodvisni sceni. Zagotovo je produkcije manj, kar opažamo po prijavah na naš nacionalni festival - Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki bo septembra v našem gledališču -, a vendarle smo ustvarjalni, iščemo, razmišljamo, vadimo, zaključujemo študije in čakamo na odprtja gledališč. Nujno je, da delamo naprej, da vzdržujemo kondicijo.
K sreči smo imeli poletno in zgodnje jesensko "normalizacijo" razmer, da smo lahko izpeljali večino tega, kar smo v lanskem koledarskem letu načrtovali. To je bilo zelo blagodejno, saj smo lahko po prvem zaprtju dvoran ponovno vzpostavili stik z gledalci.
Konec jeseni je sledilo novo zaprtje. Kako ste se bili prisiljeni prilagoditi na spremenjene pogoje dela?
Vaje potekajo v nadzorovanih pogojih, v velikih, prezračenih prostorih in v tako imenovanih mehurčkih. Pazimo, da nas je sočasno čim manj v gledališču. Kolikor se le da, znotraj gledališča poteka samo en proces in ne več procesov hkrati. Osvojili smo spletne aplikacije za srečevanja in veliko sestankov preselili tja.
Dejansko smo iz nastale situacije povlekli tudi nekatere dobre izkušnje. Posneli smo na primer kratke stop motion filmčke, s pomočjo katerih lahko otroci doma sami ustvarjajo lutke. Tako še naprej ohranjamo naše izobraževalno poslanstvo. Poskrbeli smo tudi za novo dodatno ponudbo. Naša scenografka Darka Erdelji je ilustrirala čudovito slikanico Bine Štampe Žmavc Pesem v oblačku, naši igralci so te pesmi interpretirali, kolega pa je ilustracije animiral in to poezijo zdaj po kapljicah predvajamo na spletu in družbenih omrežjih.
Pred dvema tednoma ste za zaprtimi vrati premierno uprizorili predstavo za starejše občinstvo Mleko in kri Nebojše Popa Tasića, ki jo je režiral Dorian Šilec Petek. Kako zaključujete trenutno in načrtujete novo sezono?
V tej sezoni smo zaključili že pet od sedmih novih študijev. Dve predstavi smo tik pred zaprtjem še uprizorili v živo in odigrali kar nekaj ponovitev. En študij se je zaključil s spletnim prenosom, en s posnetkom, ki smo ga posredovali gledalcem ob različnih priložnostih, dva študija sta se končala z internima premierama za ekipi in čakata na odprtje gledališč, saj sta predstavi preveč zahtevni za korektno posneto obliko. En študij začenjamo v začetku aprila in upamo, da bomo pred koncem sezone že lahko predstavo uprizorili v živo. Kar manjka, je predvsem preizkus narejenega na pravih, avtentičnih gledalcih, ki jim namenjamo predstave.
Novo sezono vsemu navkljub načrtujemo optimistično. Nove predstave moramo ustvarjati tudi zato, da naši igralci ohranjajo kondicijo, da vsi ostajamo kreativni, da smo v stiku z ustvarjalci, ki niso del kolektiva, a skozi posamezne procese vnašajo v hišo ustvarjalni nemir in to v najžlahtnejšem pomenu te besede. Tudi ustvarjalci na svobodi morajo ohranjati stik z živo umetnostjo, režirati, pisati glasbo, ustvarjati likovne podobe ...
Kako željno je občinstvo lutkovnih predstav?
Spletni ogledi, ki smo jih omogočili preko neposrednih prenosov in drugih oblik, presegajo vsa pričakovanja. A vseeno smo prepričani, da bo občinstvo znova z nami v živo, takoj ko bo to mogoče. Takšno izkušnjo smo namreč imeli že ob lanskem vnovičnem odprtju dvoran. Vstopnice so pošle zelo hitro.
Nobena spletna oblika ne more nadomestiti živega stika, kolektivne izkušnje ogleda umetniškega dogodka. V srčiko gledališča je vpisana formula - igralec, gledalec in skupen prostor, kjer se čarovnija zgodi. In ta prostor je realen, živ, tridimenzionalen prostor. Ogledi na ekranu so samo približki, nadomestki, nekaj, kar poteši najhujšo lakoto, a ne more dati vznemirjenja in užitka žive prisotnosti.
Kako je ustvarjalcem, ko ni tistega dolgega stoječega aplavza na koncu predstave?
Pomanjkanje stika z gledalci je boleče. Saj se nas zbere kar nekaj zaposlenih in članov ekipe, ko zaključimo študij, a mi smo vpleteni, ne moremo biti "sveži" in objektivni gledalci. Igranje za kamero, kljub zavedanju, da so ob ekranih v istem času številni gledalci, ni enako, manjkajo reakcije, zbrana napetost, smeh ... Skrbi nas tudi, da bo interes za spletne oglede upadal, saj smo že vsi naveličani ekranov.
Kako trenutno poteka mednarodno sodelovanje, če sploh?
Mednarodno sodelovanje je povsem zastalo. Festivale odpovedujejo oziroma jih prenašajo na splet. Tudi mi smo na nekaj festivalov poslali posnetke predstav. To vsekakor ni isto. Na festivalih se ob ogledih predstav dogajajo izmenjave izkušenj, informacij, spoznavanja ustvarjalcev, gledališč, kulturnih razmer v posameznih deželah ... Vse to ob spletnih različicah odpade.
Kako boste obeležili svetovni dan lutk?
Svetovni dan lutk bomo obeležili s svežo animirano poezijo naše scenografke Darke Erdelji in pesnice Bine Štampe Žmavc, saj si ta dan delimo lutkarji in pesniki - je tudi svetovni dan poezije. Delili bomo objave naše krovne mednarodne lutkovne organizacije UNIMA in poslanico ob našem dnevu. Predvsem pa v ta dan vpisujemo željo po čimprejšnjem izboljšanju razmer in odpiranju gledališč. Gledališča so varna okolja, kjer lahko v velikih dvoranah vzdržujemo razdalje in zbrani, mirno, z maskami spremljamo dogajanje na odru. Nedavno so v Berlinu poskusno odprli gledališča in upam, da sledimo temu zgledu tudi mi.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/direktorica-lgm-katarina-klancnik-kocutar-kljub-zaprtim-dvoranam-ostajamo-ustvarjalni-in-upajoci