Sebastian Cavazza / Foto: osebni arhiv
Med zaprtjem gledališč zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa je gledališkim ustvarjalcem odvzet stik z gledalci. Odgovor na vprašanje, kdaj bodo igralci lahko spet stopili pred publiko, ostaja neznanka. Kakšen je ta čas za gledališke ustvarjalce? – Sebastian Cavazza: "V teater pač pičiš ob šestih popoldne in si do osmih doma."
Sebastian Cavazza / Foto: osebni arhiv
Kakšen čas je to, v katerem živimo? Je to sploh življenje? Bolj ždenje. Je to sploh še čas ali že brezčasje? Brez gledališča, brez kina, koncertov in razstav. Brez druženja. Brez skodelice kave ob Ljubljanici ali kjerkoli že pač. Ivan, turška kava? Nein, danke, mama! Dogodki z odra preko spleta. Nein, danke, mama! Še dobro, da imamo knjige in filme na zahtevo. V Beogradu gledališče še naprej živi. In kino. In restavracije, kafiči in kafane. Resda se vse zapre ob osmi uri zvečer, pa kaj zato. V teater pač pičiš ob šestih popoldne in si do osmih doma. Ali pa ne. Ker ni policijske ure in se lahko mirne vesti sprehodiš do Kalemegdana ali čez katerikoli park, četudi nimaš psa, katerega nujni sprehod bi ti služil kot alibi. To mi deli, miška! Za kozlat! Za se ustrelit v glavo in se pogreznit v zemljo!
Vprašanje ni več, v kakšnem času živimo, ampak kje! Kje NE živimo? Kje ždimo, kje smo obstali? Kako naprej? Le pogumno. Svet je itak iz tira. Biti ali ne biti? To ni več vprašanje. Živeti, životariti. In si najeti predrago majhno stanovanje z vonjem po truplih in cenenem parfumu. Stanovanje, kjer so nekoč živeli srečni ljudje brez okusa. Ko je kič pomenil več kot svoboda govora. Ko še ni bilo pametnih telefonov. Ko še ni bilo virusa in smo se lahko brezskrbno objeli, si skočili v lase ali pljunili v ksiht. Tako življenje bo spet možno le še na odru ali pred kamero. Upam, da čim prej. Smrt koroni, svoboda narodu!
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zapisi-iz-brloga-sebastian-cavazza