Foto: Pixabay
Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Darja Poglajen: "Pogrešam jih kot kruh, vodo, zrak in dobre prijatelje." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.
Foto: Pixabay
Meseci izolacije zaradi epidemije koronavirusa so nas prikrajšali za marsikaj. Ko so se zaprle trgovine z oblačili, se me to ni niti dotaknilo, vsaj nekaj mesecev ne. Ko pa je odpadla moja prva abonmajska predstava, si nisem ne mogla, ne znala in ne upala pomisliti, kaj bo prinesla prihodnost. Obiski številnih predstav tako v domačem Celju kot tudi v ljubljanskih, mariborskem, tu in tam pa tudi še katerem drugem gledališču so bili in še vedno so zame potreba, sprostitev, del mojega življenja, za katerega sem upala, da se mu ne bo treba nikoli odpovedati. Kot učiteljica sem že pred mnogimi leti začela s krožkom, imenovanim Ljubitelji gledališča, v katerem sem vsako leto navduševala dijake in tudi kolege ter prijatelje za obiske gledaliških predstav. Odziv je bil vselej velik. Uživali smo na desetinah predstav. Med nepozabnimi spomini mi bodo ostali dnevi, ko smo se po dopoldanski šoli dobili še zvečer na avtobusni postaji in se odpeljali v Ljubljano ali Maribor, kdaj pa tudi v Novo Gorico ali Trst, od koder smo se potem polni vtisov s predstav vračali v poznih večernih urah, a nas to ni motilo, da ne bi že zgodaj naslednjega dne v šoli spet nadaljevali z debatami o videnih predstavah. Mladi so tako oblikovali svoj odnos do gledališča, naučili so se pogovarjati o predstavah, jih kritično vrednotiti, spoznavati neprecenljivi pomen gledališča za življenje posameznika. Ko sem na svojih abonmajskih predstavah srečevala nekdanje dijake, ki so izhajali iz krožka Ljubiteljev gledališča, sem imela občutek, da je bil ves napor, povezan z organizacijo in izvedbo mnogih obiskov predstav, smiseln, da je bila "štafeta" dobro predana in da se zagotovo ne bo ustavila. In se ne bi, če je ne bi ustavila epidemija in tisti, ki v njenem imenu postavljajo omejitve. Gledališče po spletu je sicer rešitev v sili, a ekranov imamo vsi že čez glavo zadosti. Težko opišem, kako do bolečine si želim spet v živo doživeti naše sijajne slovenske igralce, ki jih iz strahu, da ne bi koga pozabila imenovati, raje ne bom imenovala, ki znajo na odru pričarati vsakršen svet in vsakršen čas. Pogrešam jih kot kruh, vodo, zrak in dobre prijatelje. Brez njih je življenje osiromašeno, zato si želim, da bi kmalu slišala ali prebrala v medijih, da so gledališča znova odprta.
- Darja Poglajen
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ustvarjalcem-slovenskega-gledalisca-ki-mi-nam-ze-mnogo-let-zlahtnite-zivljenje