Pismo vsem slovenskim performerjem

Avtor: Jelka Kernev Štrajn

Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Jelka Kernev Štrajn: "Zaradi njih je vsak tak dogodek enkratno doživetje, kar pomeni, da v meni pusti večje ali manjše posledice, odvisno do tega, s kakšno močjo ustvarjalci iz premišljene zasnove svojega umetniškega projekta posežejo ven in zarežejo v “zunajtekstno” realnost." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.


Foto: Arhiv Emanat

Vsem slovenskim performerjem, še posebej pa skupini Mismo Nismo in njihovim sodelavcem, ki so si prostor uredili v nekdanji tovarni Rog

V vrtincu obveznosti, ki jih moram izpolnjevati, dokler se še gibljem znotraj tega “padlega sveta naše faktičnosti”, sprva niti nisem opazila, da se je lansko pomlad najprej skoraj nezaznavno, potem pa čedalje bolj opazno prekinila vez s tisto razsežnostjo mojega življenja, ki jo omogočajo performativne umetnosti. Te so najbolj performativne ravno tedaj, ko se dogajajo “v živo”. Se pravi, da terjajo mojo navzočnost in absolutno pozornost ob natanko določenem času in na natanko določenem kraju. Zdaj ko so ti časi in kraji umanjkali in še vedno boleče manjkajo, ugotavljam, da nobeno filmano gledališče ali posneta cirkuška predstava, še manj video ne morejo nadomestiti svojevrstnega stika, ki se vsakokrat vzpostavi med mano in igralskim ansamblom, če tisti, ki so na odru (in tudi za njim), vedo, zakaj so tam. Zaradi njih je vsak tak dogodek enkratno doživetje, kar pomeni, da v meni pusti večje ali manjše posledice, odvisno do tega, s kakšno močjo ustvarjalci iz premišljene zasnove svojega umetniškega projekta posežejo ven in zarežejo v “zunajtekstno” realnost. Pri tem jim nemalokrat pomaga tisto, čemur pravimo improvizacija, ki je, po mojem, najpomembnejša razsežnost enkratnosti slehernega performativnega doživetja. Skupino Mismo Nismo doživljam kot izjemne in vsestranske improvizatorje, a obenem tudi kot konceptualno nadvse domišljene, ko raziskujejo v smeri “tisočerih platojev”.

Zanje in za vse njihove sodelavce v Rogu je večna pesem Charlesa Aznavourja:

Les Comédiens

Viens voir les comédiens
Voir les musiciens,
Voir les magiciens
Qui arrivent
Viens voir les comédiens
Voir les musiciens
Voir les magiciens
qui arrivent

Les comédiens ont installé leur tréteaux
Ils ont dressé leur estrade
Et tendu des calicots
Les comédiens ont parcouru les faubourgs
Ils ont donné la parade
A grand renfort de tambour
Devant l'église une roulotte peinte en vert
Avec les chaises d'un théâtre à ciel ouvert
Et derrière eux comme un cortège en folie,
Ils drainent tout le pays
Les comédiens.

Viens voir les comédiens
Voir les musiciens
Voir les magiciens
Qui arrivent
Viens voir les comédiens
Voir les musiciens
Voir les magiciens
Qui arrivent

Si vous voulez voir confondu les coquins
Dans une histoire un peu triste
Où tout s’arrange à la fin
Si vous aimez voir trembler les amoureux
Vous lamenter sur Baptiste
Où rire avec les heureux
Poussez la toile et entrez donc vous installer
Sous les étoiles, le rideau va se lever…
Quand les trois coups retentiront dans la nuit
Ils vont renaître à la vie, les comédiens

Viens voir les comédiens
Voir les musiciens,
Voir les magiciens
Qui arrivent
Viens voir les comédiens
Voir les musiciens
Voir les magiciens
qui arrivent

Les comédiens ont démonté leurs tréteaux
Ils ont ôté leur estrade
Et plié les calicots
Ils laisseront au fond du cœur de chacun
Un peu de la sérénade
Et du bonheur d’Arlequin
Demain matin quand le soleil va se lever
Ils seront loin,
Et nous croirons avoir rêvé
Mais pour l’instant, ils traversent dans la nuit
D’autres villages endormis… les comédiens

Viens voir les comédiens,
Voir les musiciens
Voir les magiciens
Qui arrivent…


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-vsem-slovenskim-performerjem-se-posebej-pa-skupini-mismo-nismo-in-njihovim-sodelavcem-ki-so-si-svoj-prostor-uredili-v-nekdanji-tovarni-rog