Foto: Pixabay
Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Darja Pavlič: "Čudni časi so (saj vem, časi so zmeraj čudni in pod soncem ni nič novega), nič se ne vidiva, samo včasih uzrem tvojo podobo na kakšnem zaslonu, ampak povem ti, to ni isto, sploh ni isto." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.
Foto: Pixabay
Draga moja,
upam, da si dobro. Čudni časi so (saj vem, časi so zmeraj čudni in pod soncem ni nič novega), nič se ne vidiva, samo včasih uzrem tvojo podobo na kakšnem zaslonu, ampak povem ti, to ni isto, sploh ni isto. Te zanima, kako sem? Običajno rečem: "Ni mi hudega." Ker mi res ni. Imam delo, imam zdravje, imam ljubezen. Ko se vidiva, mi moraš kaj povedati o smislu, o tem, kaj človek odkrije, ko se ozre vase in se vpraša, od kod prihaja. Vem, da imaš rada taka vprašanja. In vem, pride čas, ko bova odgovore iskali skupaj.
Pogrešam te!
Darja
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-moji-igralki