Foto: osebni arhiv
Janez Dular je upokojeni slavist, nekdanji direktor nekdanjega vladnega urada za slovenski jezik, avtor jezikoslovnih spisov o glasoslovju, skladnji in stilistiki slovenščine, soavtor Slovenskega pravopisa 2001, pobudnik in soavtor Zakona o javni rabi slovenščine, sicer pa dedek, ljubiteljski sadjar, ribič, pohodnik ter izbirčen ljubitelj knjig, glasbe in gledališča. V branje priporoča besedilo Anywhere Out of This World avtorja Boštjana Tadla.
Foto: osebni arhiv
Na spletišču teksti.sigledal/org dostopno besedilo iz leta 1998 govori o (ne)možnosti umika iz zavoženega sveta, ki družbeni eliti še omogoča neomejeno hlastanje za materialnimi dobrinami in užitki, a se hkrati duši v prenaseljenosti ter izgubljanju vrednot in smisla. V skupinici razočaranih vrhunskih znanstvenikov se zbudi želja pobegniti kamor koli iz teh razmer (Anywhere Out of This World) in spričo napredka v znanstvenofantastičnem okviru se jim obeta umik v vesolje, vendar se njihov projekt kljub tehnični uresničljivosti in utrinkom humanističnih vrednot izkaže za utopijo in propade: deloma zaradi naivnosti in moralne krhkosti udeležencev, deloma zaradi taktirke mednarodnega velekapitala in njegovih obveščevalnih služb gre eden v smrt, dva v konformizem, dva pa »izgineta«.
Potem ko sem pri drugem branju besedila izbrskal podatke, da je bilo delo leta 2005 uprizorjeno v ljubljanski Drami in v Londonu ter kot radijska igra predvajano na Radiu Slovenija (2007), bilo pa je tudi natisnjeno v reviji Sodobnost (2002), v gledališkem listu in v Sodobnosti International (angleški prevod, 2005), sem ugotovil, da poleg izhodiščne (spletno ponujene) verzije obstajajo še najmanj štiri verzije in da gre njihov razvoj, kot opozarjajo prispevki strokovnjakov v gledališkem listu, v smer dramaturške predelave (melodrama ali tragedija?), psihološke poglobitve (prepričljivost motivacije in značajev) in idejne izostritve konflikta. Stopnja teh sprememb se najbolj razkrije v »preobrazbi« finančnikove mentalitete: ob spoznanju svoje odgovornosti za propad projekta in njegove žrtve naredi v prvi verziji samomor, v zadnji verziji pa izreče zadovoljstvo nad svojim izdajalskim poslom: »Prodal sem ju pa vseeno dobro.« Teatrolog Goran Schmidt vidi v tem usodo intimizma v razmerah kapitalskega totalitarizma, ekonomist Janez Šušteršič (»advocatus diaboli«) pa problem svetobolja v času globalizacije (»egotrip in reševanje samega sebe in lastnih lepih duš«). Ob teh tehtnih razlagah se vprašujem, kaj pomembnega ali zanimivega bi o drami sploh lahko povedal še jaz. Ostajata mi dve področji: stilska razčlemba in osebni spomin.
Najprej me je presenetila angleščina v naslovu drame slovenskega avtorja, vendar ima ta stilska poteza dobro pojasnilo v citiranju angleškega naslova Baudelairove francoske pesmi v prozi (učinek presenečenja pa pri prevodu celotnega besedila v angleščino seveda zbledi). Tudi raba angleških žargonizmov v spretno oblikovanih dialogih (overdose, repair, mis-match repair, proofreading, double checking, profit sharing, job, easy brainstorming, powerplay, fund raiser, case study idr.) je ustrezno motivirana z mednarodno obarvanim znanstvenim okoljem (CERN pri Ženevi); glede na visoko intelektualnost in kulturno razgledanost osrednjih oseb (namigi na Baudelairja in Shakespeara, Dostojevskega in Čehova) pa ne najdem funkcionalne utemeljitve za preobilje vulgarizmov in zmerljivk iz njunih ust (koji kurac, je šla država v kurac, ne me jebat, enemu jebenemu polkovniku, bi nas lahko kako zajebali, pizda, fukačica, mi hočemo nategnit cel svet; vosu, bebo, kura histerična …). – Resnično osupel sem bil nad molkom poznavalcev in avtorja o Dürrenmattovih Fizikih, saj mi je slovenska praizvedba iz leta 1963 (s poznejšimi oživitvami) pustila neizbrisen vtis. Nemogoče je prezreti celo vrsto očitnih vzporednic: skupinica znanstvenikov na umiku iz ponorelega sveta, navidezno varno švicarsko zatočišče, vohunstvo, kriminal, zloraba znanstvenih dosežkov; le da je bil svetovnozgodovinski okvir umika pri Dürrenmattu nevarnost atomskega spopada med blokovskima velesilama na vrhuncu hladne vojne, pri Tadlu pa japijevska prenasičenost in moralna dekadenca razbrzdanega kapitala (Stella: »Ta svet bo požrl samega sebe /…/; ti prihajaš iz enega sistema, ki se je sesul sam vase, jaz iz drugega, ki se bo tudi.« Sergej: »Mi delamo nov svet, ne pa novega človeka /…/ Ampak s smislom življenja pa s temi rečmi to nima nič.«) Dürrenmattovski vzorec je Tadel na prelomu tisočletja obogatil s poudarjenim erotičnim zapletom, vendar se erotika hitro prevesi iz ustvarjalne spodbude v zasebništvo – Stella: »Moj edini cilj je, da sem s tabo. Da sem s tabo srečna.«
Povezava: Anywhere Out of This World
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/janez-dular-bere-sodobno-slovensko-dramo