Simona Semenič / Foto: Nada Žgank
Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Laura: "Jaz upam, da bo vsega tega kmalu konec. Da se bomo po dolgem času spet prestavili na normalno. Da bom spet sedela v gledališki dvorani in navdušeno ploskala ob koncu uprizoritve vašega dramskega dela." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.
Simona Semenič / Foto: Nada Žgank
Spoštovana Simona Semenič,
zanima me, kako se vi počutite v tej koronakrizi.
Jaz, žrtev moram 24ur na dan samo strmeti v računalnik in se priklapljati na zoom. Nič drugega se mi ne zgodi!! Vsak dan je samo kopija prejšnjega dne, ki je kopija predprejšnjega dne, ki je kopija dneva pred tem.
Jaz se tudi sprašujem, kako je lahko nekaj tako samoumevnega, kot je otroška igra 5 fantkov, kar naenkrat prepovedana. Kdo se zdaj namesto njih igra Ironmane pa pedre in neonacije ... mogoče še policaje in Afroameričane ali pa tiste proti maskam in za maske.
Upam, da bo vsega tega kmalu konec. Da se bomo po dolgem času spet prestavili na normalno. Da bom spet sedela v gledališki dvorani in navdušeno ploskala ob koncu uprizoritve vašega dramskega dela. In potem še s kolegi o ogledanem klepetala v lokalu sredi Ljubljane.
Želim vam vse dobro,
Laura
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-simoni-semenic