Pismo Mladincu

Avtor: Simona Nagode

Gledalci, ki pogrešajo gledališče v živo, pišejo gledališkim ustvarjalcem, kako doživljajo prekinitev živega stika, in obljubljajo, da se bodo po koncu epidemije vrnili v dvorane. – Simona Nagode: "Pogosto me paralizirate in moje telo se ob prepolnem umu in čustvenem naboju fizično ne more odzvati, zato vas z aplavzom vedno nagradim nekako bolj zadržano." – Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi in ga pošljite na sigledal@gmail.com.


Foto: Pixabay

Kje se prične gledališko obredje? 

Z izbiro predstave. Kdo režira? Kakšna je igralska zasedba? Morda banalno, a s partnerjem imava vsak svojega prvaka v Mladinskem gledališču. Zato je ob pregledu igralske zasedbe vedno nekaj hudomušnega pregovarjanja.

Odhod. Ali si tudi obiskovalci nadenemo svoje kostume? Za v Mladinca se ne oblečemo enako kot za v Dramo. Ali nam že oblačilo določa, da bomo gledali nekaj drugačnega, da bomo šokirani, da bomo razmišljujoči, da bomo kritični?

Prihod. Vedno nekaj vznemirjenja. Prevzem kart. Ko stojim pri okencu, si vedno mislim, saj me poznate, tukaj sem, ja, jaz sem spet tukaj. Kot bi prišla v domači vetrolov in odhajam v domačo dnevno sobo.

Čakanje. Pogledovanje po obiskovalcih, s katerimi si bom delila izkušnjo, ki jo bo doživel vsak v svojem svetu in kontekstu. Pogledovanje po plakatih, morda listanje gledališkega lista – vedno zelo površno.

Vstop. O, blazina. Hvala. O, znana mehkoba stola. Ja, kje se bo pa danes začela predstava? Kako je pa danes postavljen oder? In že razmišljam, že dobivam nove izkušnje.

Pričetek predstave. Neskončno pričakovanje.

Predstava. Prebujanje vseh čutov. Rahlo presedanje na stolu. Umiritev in glava mi kar sama od sebe gre malo levo in dol in desno in gor in …

Vedno si želim sedeti ne preblizu in ne predaleč. Toliko, kot se mi zdi, da bi bilo igralcu najbolj udobno. Toliko, da lahko zaznam celoto in hkrati kakšen detajl, ki je tako zelo poseben in pomemben in odločujoč in, ja, uspelo mi je ujeti tisti drobni vdih ali gib, ki je za trenutek igralca naredil velikega. Ki me je napolnil.

Bili pa so tudi takšni spektakli ... Uf. Iz stanja v stanje, iz prostora v prostor, prihodi, odhodi, špricanja, kuhanja, slačenja, oblačenja. Vsega preveč in ravno prav.

Konec. Dragi moji, na koncu od vsega nikoli ne morem takoj ploskati. Pogosto me paralizirate in moje telo se ob prepolnem umu in čustvenem naboju fizično ne more odzvati, zato vas z aplavzom vedno nagradim nekako bolj zadržano.

Tudi v odhajanju še nimam besed. Plašč. Hvala. Mraz. Avto.

No, sedaj pa počasi ubesediva doživeto.

Vstopiva tudi v prostor in čas. Trenutno nama ne ponuja katarze.

- Simona Nagode


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pismo-mladincu